Pod vtisom potepanja po Italiji leto poprej smo se tudi tokrat odločili zanjo. Tokrat smo se podali v Furlanijo, osredotočeni na najlepše vasi Italije (I Borghi più Belli d’Italia), za dodatek pa smo dodali še nekaj manjših mest, kjer še nismo bili. Gradišče, Clauiano, Fagagna, Venzone, Toppo, Poffabro, Polcenigo,Valvasone – krasne vasi, za katere se zdi, da so v nekem drugem času, so upravičeno dobile naziv najlepših vasi Italije. A so bile žal v času našega izleta kar malo preveč zapuščene. Da ne bo trenj v družbi in da ne boste tudi vi slabe volje, ko bo deževalo in boste ostali pred vrati zaprtih gostiln, bi predlagala, da si za ogled teh vasi izberete malo bolj turistično primeren čas. Vsekakor se izogibajte žalostne pozne jeseni, če ni napovedano sončno vreme…
Potniki: 5 parov
Čas: od 20. 10. do 22. 10. 2017
Prenočišče: Fiori di Maggio v vasi Muscletto , prostorna hiša s krasnim družabnim prostorom z odprtim kaminom, ki smo ga ob hladnem večeru dobro izkoristili.
Posebej vredno ogleda: Gradisca’Isonzo, Claudiano, Venzone, Toppo, Poffabro, Polcenigo, Pordenone, Valvasone, Villa Manin, Palmanova
Iz dneva v dan:
1. dan: Celje – Gradisca d’Isonzo – Clauiano (1. vinska klet) – Venzone – Castello di Villalta – (2. vinska klet) – Fagagna –Muscletto
Odhod dela ekipe s kombijem iz Celja je svojo odisejado pričel že zgodaj zjutraj (učiteljski del ekipe pa je moral oddelati svojo službeno obveznost, preden so se nam lahko pridružili), tako da smo v Gradišče (Gradisca d’Isonzo) prispeli precej že precej pred poldnevom.
Ime mesta izhaja iz slovanskega jezika in pomeni “utrjeno mesto”. Očarljivo mestece, polno renesančnih palač, z značilno srednjeveško trdnjavo, katedralo posvečeno Sv. Petru in Pavlu, Palazzo Torriani, obzidje še vedno obkroža mesto z značilnimi vzporednimi cestami s treh strani (četrta pa je bila porušena v XIX stoletju, da so lahko razširili mestno jedro), mi pa smo vanj vstopili skozi mogočna mestna vrata Largo Porta Nuova.
Po obveznem počitku s kavico smo pot nadaljevali proti Claudianu. V bližini trga Piazza Giulia najdemo gosposko zgradbo, rdeče barve, last družine Ariis – Villo Ariis, zgrajene v 18. stoletju, kjer smo imeli rezervirano prvo degustacijo v njihovi vinski kleti Ariis. Na pročelju zgoraj obstoječe bifere nad kamnitim portalom, kraljuje Il Leone di San Marco. Vilo sestavlja osrednji del zgradbe, uporabljen kot bivalni prostor, medtem ko lahko ob strani opazimo stari “foladôr” s kamnitim portalom in pročeljem. Ko stopiš v notranjost, imaš občutek, da si se znašel v času grofov in grofic. V sprejemnici je starinska masivna miza iz več kot 30 različnih vrst lesa, sobe za goste (jih tudi oddajajo) imajo opremljene v slogu iz 18. stoletja, v vinski kleti pa pridelavo grozdja in prodajo vina vodijo v starinski knjigi, v kateri je vodil svoje poslovanje že pradedek lastnika (pa je že lastnik star :)). Za hišo pa se razteza njihovo posestvo, ki ga krasita dva kipa iz 18. stoletja, in velik vrt postavljen znotraj zidovja, katerega zaključuje zobčasti nadzidek in ima dva kamnita stebra. Tu gojijo konje, imajo čebelnjake in seveda vinograde. Sama vinska klet pa je sodobna, njihovo vino pa prav vrhunsko.
Vas sama po sebi nima kakšnih posebnih znamenitosti ali impozantnih stavb. Se je pa ohranil njen avtentičen duh. Claudianov stari kmečki trg rimskega izvora, prvikrat omenjen v stari listini/pergamentu iz leta 1013, naj bi bil eden “najlepših trgov Italije”. Meni se ni zdel nič posebnega.
Po preverjanju lokacije naše učiteljice (k sreči je bila že na poti) smo se odločili, da se ustavimo v Moruzzu, ki na sončen dan ponuja čudovite panoramske razglede vse do lagune. No, to ni bil en teh dni. Malo pa smo le pretegnili noge, da smo laže zdržali vožnjo kar precej visoko na sever do Venzona, kjer smo se dobili z zamudniki, ki so prišli sem čez Kranjsko goro.
Venzone je edino popolnoma ohranjeno utrjeno mesto z dvojnim obročem obzidja v pokrajini Friuli Venezia Giulia in je resnično zelo lepo. Zaselek slovi po svoji presenetljivi beneško-gotski arhitekturi in ulicah, z dobro ohranjenim srednjeveškim obzidjem, antičnimi zakladi, katedralo Saint Andrew z ostanki fresk iz 14. in 15. stoletja in 42 mumijami v kapeli Saint Michael Chapel. V živo so te mumije v steklenih krstah videti kar malo grozljivo. Mestna hiša pa je čudovit primer beneško-gotske palače, ki je bila na dan našega obiska okrašena z bučami. Tu smo bili namreč ravno v času ‘bučnega festivala’, ki ga prirejajo vsako leto v tem času.
V potresu leta 1976 je bila vas skoraj povsem uničena, a so shranili in katalogiziranih skoraj 10.000 kamnov iz porušenih stavb. V obdobju sedmih let so bile stavbe obnovljene v prvotnem srednjeveškem stilu iz vseh teh številnih kosov ruševin. Rekonstrukcija je bila dokončana leta 1990. V vasi je stalna razstava, ki pripoveduje zgodbo o potresu in kasnejši obnovi vasi. Prikazana pa je tudi simulacija dramatičnega kolapsa katedrale.
V vaški trgovinici smo se založili z domačimi siri, mesninami, olivami in testeninami. Želodčki so nas prepričevali, da bo kmalu čas za večerjo. Vendar smo imeli pred tem dogovorjeno degustacijo še v eni vinski kleti 🙂 – Azienda del Poggio. Ko smo zavili z glavne ceste čez mostiček, se je za gozdom pred nami razprla gozdna jasa. Izraz gozdna jasa pravzaprav ni ustrezen, čeprav je vse naokoli gozd. Velika jasa, na kateri stoji njihova hacienda, obkrožena z vinogradi. Pogled je bil dih jemajoč, prijaznost gostiteljev in kakovost vin pa tudi. Že kar prijetno dobre volje (razen razdraženih voznikov, ki so morali omejiti pokušanje vin) smo se pripeljali do našega začasnega bivališča. Skupna priprava večerje in večerno druženje sta lepo zaokrožili naš dan.
2. dan: Muscletto – Codroipo – Toppo – Poffabro – Polcenigo – Pordenone- Valvasone – Muscletto
Jutro smo začeli z obiskom tržnice v bližnjem mestecu Codroipo, nato pa smo se zapeljali do vasi Toppo, v pokrajini Travesio. Leta 1220 je vas Toppo menda sestavljalo osem hiš, imenovanih masi (družinska kmetija). V 16. stoletju je bilo dokumentiranih petindvajset masi. Nekaj od teh stoji še danes in so vse še zelo dobro ohranjene (na sliki notranje dvorišče ene izmed njih). Pri Palazzo Toppo Wasserman, ki je bila prvotno zgrajena kot družinska kmetija in v šestnajstem stoletju spremenjena v palačo, smo začeli z odkrivanjem teh starih kamnitih zgradb. Iz mesteca smo se povzpeli do ostankov gradu na hribu. Od tu je bil lep razgled na okoliško pokrajino. A ob poti najden kostanj, je razdvojil enotno ekipo – nekaj nas je pozabilo na čas ob nabiranju kostanja, drugi so čas preganjali z nerganjem nad vasjo, v kateri niti gostilne ni bilo :).
Od tu smo pot nadaljevali do vasi Poffabro. Jesensko vreme je to čudovito vasico odelo v žalostno ogrinjalo. Dolge ulice zelo lepo obnovljenih in urejenih starih kamnitih hiš z notranjimi dvorišči, klesanimi kamni, lesenimi balkoni in ograjami, tako preproste in lične, a z več nadstropji hkrati za čas 16. in 17. stoletja verjetno precej nenavadne, so dajale občutek intimnosti in samote. 
V harmoniji z okoliško naravo, a v tistem trenutku malo manj z našo. Popolna zapuščenost vasi se ni skladala s trenutno energijo večine skupine. Potrebovali smo nekaj živega. A tega tudi v naslednji vasi Polcenigo nismo našli. Ne samo vas, še rečne struge hudournikov, ki tečejo skoznjo so bile prazne:). Kmečka vas s kar devetimi cerkvami, več zgodovinskimi palačami in gradom, ki ponosno stoji na hribu nad vasjo, se ponaša tudi z arheološkim najdiščem Palù di Livenza, ki je od leta 2011 vključeno v dediščino Unesca. Simpatična vasica, a nas je gnalo dalje proti večjem, bolj obljudenem mestu Pordenone. Reka 
Noncello, ki teče skozi Pordenone, je naredilo mesto, kakšen je Pordenone danes: mesto, še vedno zelo vezano na svojo preteklost s številnimi zgodovinskimi stavbami, freskami in spomeniki, vendar na drugi strani zelo sodobno in moderno. Center mesta lahko enostavno prehodite peš. Na glavni promenadni ulici Corso Vittorio Emanuele II s številnimi trgovinami, restavracijami in bari smo se tudi mi ustavili na kozarčku aperola in opazovali mimoidoče in okolico. Zanimivo, da je tudi v strogem starem centru mesta zelo veliko stavb zapuščenih, predvsem stanovanj v nadstropjih. Na koncu ulice se nahaja Palazzo Ricchieri, Duomo Concattedrale 
di San Marco, ob njej pa je visok ločen zvonik. Le malo naprej pa pa smo prišli do krasnega zelenega dela mesta – Parco Flu, ki se razteza ob reki Noncello. V mestu so na drugi strani še trije večji parki, ki pa jih tokrat nismo obiskali – Parco di Via Reghena, Parco Querini in Parco Galvani. Precej zeleno mesto…
Proti večeru smo prišli do, po mojem mnenju, najlepšega kraja ta dan – Valvasone. Mesto Valvasone se je razvilo na desnem bregu reke Tilmento v Furlaniji, v bližini starodavne utrdbe. Potikanje po uličicah smo začeli z obiskom gradu, ki je še danes v privatni lasti. Za gradom se razteza park, ki si ga zaradi pozne ure in teme nismo mogli več ogledati. Smo se pa podali po
glavni ulici Via Erasmo da Valvasone mimo cerkve Saint Corpo of Cristo do Palazzo Comunale, krasne delno srednjeveške stavbe iz osemnajstega stoletja, ki gleda na trg Piazza Mercato. Palača Martinuzzi-Dulio ne skriva svoji beneško renesančnih korenin. In za konec smo se do avtomobilov sprehodili pod arkadami hiš na ulici Via Noia Elisabetta. Resnično zelo lepo, romantično mesto, doživeto v soju uličnih svetilk. Prav lep zaključek dneva.
3. dan: Muscletto – Villa Manin – Palmanova – Celje
Zadnji dan našega popotovanja. Kako včasih čas hitro mine. Ostalo nam je le še nekaj ur…
Nedaleč od našega prenočišča je Villa Manin, zato smo se odločili, da jo gremo pogledati vsaj od zunaj. A je bila tako lepa, da smo šli tudi not, končali pa v njihovem baru na kavi in sladici. Vila je staro plemiško prebivališče iz 18. stoletja, zgrajeno po naročilu družine Manin kot kraj za letovanje in center proizvodnje. Ob gosposkih bivalnih 
prostorih so namreč še vedno vidni prizidki kmečkega poslopja, ki so bili uporabljeni za kmetijsko dejavnost, med katerimi najdemo stari “foledôr” oziroma vinsko klet, prostor namenjen prešanju grozdja in pridelovanju vina. Bivalni prostori pa so sploh razkošni…
Za konec našega potovanja pa smo izbrali Palmanovo. Kraj, ki ga vsi poznamo po nakupovalnih centrih, krasnega zvezdastega utrjenega starega mestnega jedra, ki je celo pod Unescovo zaščito, pa marsikdo ne pozna. Začetki Palmanove segajo tisoče let nazaj, moderno mesto pa je nastalo kot utrdba, ki jo je v 16. in 17. stoletju zgradil beneški imperij, da bi preprečili napade avstrijskih in turških sil. Zgrajena v koncentrični zvezdni formaciji, naj bi bila Palmanova v tistem času največja trdnjava v Evropi. Imela je tri vstopna vrata: Udine, Aquileia in Cividale ter osemnajst radialnih glavnih ulic. Odprle so se neposredno v središče mesta, kjer je trg Piazza Grande, zares ogromen trg (ne samo po imenu), obkrožen s številnimi palačami. Če bi imeli čas, bi se podali po 7 km dolgem obzidju, pa smo pohod pustili za naslednjič. Že tako smo domov prišli šele v večernih urah.
Kam pa naslednjič in kdo bo organizator?
Značke: Claudiano, Gradisca d'Isonzo, Palmanova, Poffabro, Polcenigo, Pordenone, Toppo, Valvasone, Venzone, Villa Manin