Italijanska jezera s prijatelji

Tokrat sva v najino priljubljeno deželo odpeljala prijatelje, ki so se spraševali, kaj naju v Italiji tako privlači. Čeprav smo videli le majhen del tega čudovitega območja z jezeri, na severu obkroženega z Alpami, smo v okolici jezera Lago Maggiore preživeli čudovit podaljšan vikend.

P.S.: Tihožitje na sliki je plod igrivih prijateljev s smislom za estetiko :).

Potniki: 5 parov

Čas: od 3. 5. do 5. 5. 2016

Prenočišče:  čudovita podeželska vila (če pozabim na nagačeno mačko v spalnici), ki bi jo veljalo bolje izkoristiti (2 nočitvi 544 EUR).

Posebej vredno ogleda: Orta San Giulio, Rocca di Angera, Bellagio, Isola Madre, Isola Bella, Isola dei Pescatori.

Iz dneva v dan:

1. dan: Celje – Stresa – Alpino – Mottarone – Sacro Monte di Orta – Orta San Giulio (Lago d’Orta) – Isola San Giulio – Ternate 

Ob štirih zjutraj je naš ‘konvoj’ v Celju zapeljal na avtocesto in se odpravil proti Italiji. Brez posebnih težav smo s krajšimi postanki  po slabih sedmih urah prispeli v Streso, največje mesto na italijanskem delu jezera Lago Maggiore. Najlepši del Strese je ravno razgled proti Borromejskim otokom in promenada ob obali jezera, ob kateri se bohotijo hoteli.  V enem od teh hotelov, Hotel des Iles Borromees, je leta 1918 po težki vojni poškodbi okreval Ernest Hemingway.  Ker mu je bilo mesto zelo všeč (ali dekleta – zbližal se je z Bianco Bellia, hčerjo Piervincenza Bellia, en najbogatejših Italijanov v tem času), se je sem vračal še leta kasneje in vedno stanoval v isti suiti št. 106 v tem hotelu. Ulice Strese so polne restavracij in zanimivih trgovinic, ki prodajajo izdelke iz muranskega stekla, precej ceneje kot v Benetkah.  Mi pa smo uživali na tržnici. Čeprav je bila večina stojnic obložena z oblekami in čevlji, se jih je našlo kar nekaj z lokalno kulinariko – sadjem, siri, ki so tako ali tako moja šibka točka, pršuti in mortadelami brez primerjave… Napolnili smo nahrbtnike, saj je bila naša naslednja postojanka vzpon na goro Mottarone – 1492 m. No, ne peš :). Pa tudi z gondolo ne, saj jo trenutno prenavljajo. Na goro smo se peljali (plača se cestnina) z vmesnim postankom v alpskem botaničnem vrtu Alpino. Ravno, ko smo prispeli do tja, se je uresničila vremenska napoved – pričelo je deževati. Pa se nismo pustili motiti. Vzeli smo dežnike in si z manjšim vremenskim popustom vseeno ogledali botanični vrt s preko 900 alpskimi in subalpskimi rastlinami. Na približno 4 ha se raztezajo vrtovi, katerih začetki segajo v leto 1934 (načrtoval jih je Iginio Ambrosini). Nam je bil najlepši del botaničnega vrta pokrit paviljon – naš “piknik prostor z najboljšim HD televizijskim programom” – panoramskim razgledom nad jezero z Borromejskimi otočki, Alpe pa so se nam žal skrile za sive oblake. Naredili smo si ruski bife z dobrotami, ki smo jih nabrali na tržnici ter uživali v razgledu in dobri družbi. Medtem je nehalo deževati, zato smo lahko nadaljevali svojo pot proti gori Mottarone. Od parkirišča smo se povzpeli na vrh (5 minut), s katerega se ponuja  360° panoramski razgled od jezer pa vse do Alp. Kakšen lep razgled mora biti šele takrat, ko je sončno vreme, če je bilo že sedaj čudovito?! Ampak, družba ne bi bila prava, če nas nekaj “otrok” ne bi zamikal adrenalinski spust z Alpine rollocoasterjem, podobno drčo, kot jo imamo na Celjski koči, le daljšo in bolj divjo… Tako adrenalinsko, da sem šele pri ogledu posnetka, ki sem ga naredila med vožnjo, ugotovila, da se s proge vidi jezero, jaz pa sem videla le strmino in ovinke :).
Z vrha gore Mottarone smo nadaljevali vožnjo do svete gore pod Unescovo zaščito, Sacro Monte di Orta, z 20 kapelami, ki so posvečene Sv. Frančišku Ašiškemu in prikazujejo njegovo življenje.  Zadnji postanek ta dan pa je bila vasica Orta San Giulio, ob jezeru Lago d’Orta, enem najmanjših in celo med Italijani najmanj znanih predalpskih jezer. Na jezeru je romantični otoček Isola San Giulio. Žal si otočka nismo uspeli ogledati. Bili smo prepozni, saj ta dan na otoček ni peljal noben čoln več :(. V opozorilo – pridite pred šesto uro zvečer… Čeprav smo bili malo razočarani, da nismo mogli na otoček, smo vseeno uživali, saj je tudi vasica Orta San Giulio zelo lepa. Zgrajena na pobočju hriba, z ozkimi ulicami s stopnicami, ob katerih so nekoč mogočne palače (Palazzo Penotti Ubertini, Palazzo Gemelli), prodajalne in restavracije, je prav romantična. Na trgu Piazza Motta, kjer je Palazzo della Comunità, mestna hiša (1585), smo bili priče poroki. Nevesta v belem se je pravkar vkrcavala na ladjo, ki je njo, ženina in svate odpeljala na poročno slavje. Verjetno sta poroko imela v cerkvi Chiesa dell’Assunta, zgrajeni v 15. stoletju…

Še nasvet – ni vse res, kar priporočajo na internetu. Večerjati smo nameravali v restavraciji Da Mario, Via Panoramica 26, ki so jo hvalili, da imajo najboljše pizze… hm, mogoče prej, preden se je zamenjal lastnik in ime gostilne. Zdaj je to nek obcestni fast food kiosk… Dvakrat smo šli do njega, da smo se prepričali, da je res to, kar smo iskali. No, potem pa smo šli še enkrat navzdol do glavnega trga in v zadnji restavraciji na trgu pojedli žal tudi precej povprečno pizzo.

Iz Orta San Giulio nas je do našega prenočišča čakalo še 40 minut vožnje. Enkrat za spremembo sem na svojih potovanjih do prenočišča prispela še po svetlem. In kakšen pogled nas je čakal?! Romantična podeželska vila obkrožena z zelenico in gozdom. Še potoček je tekel po parceli… No, moji nepremičninski prijatelji – to je lokacija, ki ima tisto nekaj posebnega, kar iščem :).

2. dan: Ternate – Angera – Bellagio – Como – Ternate

Po načrtu bi morali ta dan preživeti na čudovitih Borromejskih otokih. Pa je vesolje odločilo drugače. Zbudili smo se v deževno jutro, zato smo se odločili, da obiščemo kraje, ki smo jih sicer načrtovali obiskati naslednji dan. Začeli smo v Angeri, pravzaprav smo se zapeljali do utrdbe Rocca di Angera iz 14. in 15. stoletja, ki je še dandanes v lasti družine Borromeo.  Srednjeveška utrdba je popolnoma obnovljena. V njej  najdete stiskalnico za grozdne tropine iz 17. stoletja, urejen muzej punčk in igrač (preko 1000 različnih primerkov, ena punčka nas je s svojimi modrimi očmi vse spominjala na Milana Kučana – presodite sami :)), najlepši pa je vrt, s katerega je lep razgled na spodnji del jezera. Medtem ko smo opazovali čudovit vrt z dvignjenimi gredicami, ograjenimi z vrbovimi šibami in suhim zidom, smo si skrivaj privoščili grajske češnje, jagode in maline. Nevzgojeni barbari, ki so za tem še uspeli prepričati gospodično na blagajni, da nam je vstopnice za grad z doplačilom zamenjala za kombinirane vstopnice še za Borromejska otoka Madre in Bella. Pravzaprav jo je šarmiral naš doktor, brez njegove italijanščine tokrat verjetno res ne bi bilo nič…

Za tem smo si ogledali Angero. Spet je bila najlepša promenada ob obali, kjer je tudi mestna hiša. Na sprehodu po promenadi smo v parku naleteli na šotor, kjer so starši organizirali dobrodelno odprto kuhinjo in zbirali denar za slabše situirane učence. Kuhali so testenine, pekli ribe, hamburgerje, za vsakega se je našlo nekaj, vse za simbolno ceno. Seveda smo si privoščili kosilo in medtem razglabljali, koliko zakonov bi kršili pri nas, če bi naše šole organizirale kaj podobnega…

Ker je ta čas sonce pregnalo deževne oblake, smo se odločili, da se zapeljemo do enega najlepših mest Italije  –  Bellagia. Leži ob jezeru Como, znanem tudi pod imenom Lago Lario. Jezero ima obliko narobe obrnjene črke Y. In prav na osrednjem rtu jezera leži mesto Bellagio. Majhno mesto ima samo 200 prebivalcev, a kar 900 postelj za turiste. Tudi ob našem obisku je bilo precej turistov. Si sploh ne predstavljam, kako je, ko je turistična sezona na vrhuncu… Simpatično mestece. Spet ozke uličice, ki se vzpenjajo in spuščajo, polno trgovinic in restavracij. Iz mesta smo se sprehodili po promenadi, obdani s cvetjem do Giardini Melzi. Nekateri so se odločili za sprehod po parku, drugi pa smo uživali na klopci ob jezeru in se greli na soncu.

Za večerni sprehod smo si izbrali Como. Za mestnim obzidjem iz 12. stoletja se menda da občudovati lepo katedralo iz konca 13. stoletja, Broletto, mestno hišo iz istega obdobja, Palazzo Terragni, lahko pa bi spili kozaček dobrega vina na trgu. A vse to je ostalo le naša želja. Trikrat smo obvozili mesto, a nikjer nismo našli niti enega parkirnega prostora. V parkirno hišo pa nismo mogli, ker smo imeli kovček na strehi :(. Pa tako lepo je bilo mesto videti s ceste in ob načrtovanju poti preko Google street view… Gremo tja za božič?

Kljub temu nismo pustili, da bi bili zaradi tega slabe volje. Raje smo se odpeljali do naše podeželske vile, si odprli buteljko (ali dve ali tri) dobrega vina, si skuhali testenine in narezali sirčke ter ob klepetu, smehu in plesu uživali pozno v noč. Dobra družba in zvezde na nebu naše ‘televizije’ v vili, mi bodo še dolgo ostale v spominu.

3. dan: Ternate – Santa Caterina del Sasso (dalje s trajektom) -> Isola Bella – Isola Madre – Isola dei Pescatori – Santa Caterina del Sasso -> Celje

Tisti dan, ko bi naj šli na otoke, je bilo planirane bolj malo vožnje, da bi lahko tudi vozniki popili kak kozarček dobrega vina. Žal pa je bilo ravno nasprotno – po ogledu otokov jih je čakala doooolga vožnja do doma. Pa gremo lepo po vrsti…

Zjutraj nas je čakal zajtrk, kot ga ne pomnim… najboljši sataraš ever, pražene gobice z jajci in jajca s pršutom, vse made by masterchef Jani. Kapo dol :)!

Pospravili smo zajtrk in sobe ter zapustili našo vilo. Pot se je začela s počasi spuščajočo pnevmatiko na enem od avtomobilov. Misel na morebitne težave smo uspešno odganjali do naše vrnitve z otokov. Odpeljali smo se do osupljivega samostana Santa Caterina del Sasso, ki je zgrajen na skalni pečini. Ker se nam je mudilo na ladjico, smo se odločili, da si samostan ogledamo ob naši vrnitvi.  Kupili smo karto za ladjo (ki je stala toliko, da bi lahko mislili, da je vanjo vključena tudi vstopnina na otoke) in se peljali do Strese, od koder smo nadaljevali vožnjo do prvega otočka Isola Bella s prekrasno baročno palačo in francoskimi vrtovi. Prav težko si je predstavljati, da je bil do leta 1630, ko je družina Borromeo pričela spreminjati podobo otoka, to kamnit otok. Carlo III Borromeo je takrat najel arhitekta, ki mu je načrtoval to prekrasno palačo, ki sta jo 40 let kasneje končala Vitaliano VI Borromeo in kardinal Giberto III Borromeo. Žal mi je bilo, da je bila plesna dvorana polna turistov, sicer sem si kar predstavljala, kako tu zaplešem argentinski tango… Z zasnovo terasastih vrtov so začeli že leta 1671, zadnje podrobnosti pa so naredili šele 50-60 let nazaj. Danes je to prekrasen vrt z vrtnicami, azalejami, lilijami, citrusi in angleško zasnovan vrt “Giardino dei Fiori” z lotosovimi cvetovi. Na najvišji točki otoka je kip samoroga, simbol družine Borromeo.

Komaj smo uspeli popiti kavico z razkošnim pogledom na vrtove in Streso, že smo morali ponovno na ladjo. Ko že misliš, da ne more biti lepše, se znajdeš na Isola Madre. Otok, nekoč znan pod imenom Isola di San Vittore ali Isola Renata, je bil v srednjem veku del obrambne mreže, ki obkroža jezero. Žal od takratne utrdbe ni ostalo nič. Leta 1501 je grof Lancillotto Borromeo kupil otok in najprej pričel  z načrtovanjem botaničnega vrta. Konec 16. stoletja je Renato I Borromeo končal izgradnjo palače, na otoku pa so naslednjih nekaj sto let pridelovali pomaranče, limone in bergamotko ter jih drago prodajali v Švico. Še danes je v vrtu nekaj citrusov, čeprav prevladujejo azaleje, rododendroni in kamelije. Prvič v življenju sem videla črni bambus in magnolije z orjaškimi cvetovi. Posledice tornada, ki je pustošil po otoku leto 2006, so tako dobro odpravili, da skoraj niso vidne. Le ogromna kašmirska cipresa pred vhodom v palačo, ki so jo takrat dvigovali s helikopterjem, je utrjena z jeklenicami. No, ta tornado je otok preživel, ampak – ali je preživel naš obisk? Naša vzorna učiteljica, ki sicer vzgaja z zgledom, je želela povonjati ogromno magnolijo, pa ji je v roki ostal meter in pol veje s cvetom vred… Tudi razstavljen starinski klavir v palači je začutil otroka, ki se je prebudil v njej… Po dvorani je zadonela razglašena Zdravljica :)! Sicer pa v vili iz 16. stoletja hranijo zbirko lutk iz porcelana in največjo zbirko malih lutkovnih gledališč, ki segajo v 17. in 19. stoletje (zakaj pa nismo imeli kakšne lutkovne predstave?). Za konec smo v vrtu na nebu opazovali nenavaden in precej redek pojav mavrične meglice na sončnem nebu. Mistiki pravijo, da gre za meglice, ki so pravzaprav prehod v drugo dimenzijo, znanstveniki pa prelivanje barv v oblaku, podobnih tistim na oljnem madežu, pojasnjujejo z lomljenjem svetlobe na majhnih ledenih kristalčkih v meglici.

Na koncu smo šli še na otok Isola dei Pescatori (polno ime Isola Superiore dei Pescatori, na voznem redu ladijskih linij pa piše Isola Superiore). Do srednjega veka je bil otok last družine Borromeo, danes pa je del Strese. Otok je popolno nasprotje Isola Madre in Isola Bella. Nima velike palače ali razkošnih vrtov. Nekoč otok ribičev, je danes znana turistična točka s številnimi trgovinami in restavracijami, na otoku najdete celo cerkev in pokopališče. Stalnih prebivalcev otoka je le okoli 50 in le malokdo se še ukvarja z ribištvom. O ribiški zgodovini pričajo le še železni stebri na ‘repu’ otoka, kjer so nekoč sušili ribiške mreže. Danes pa mreže krasijo pročelja restavracij, saj je otok najbolj znan po jedeh z jezerskimi ribami…

Okoli štirih popoldne smo se začeli vračati proti samostanu Santa Caterina del Sasso, ki je nastal na mestu, kjer je v zahvalo, ker je preživel brodolom, lokalni trgovec zgradil kapelico. Kapelica je kmalu zrasla v samostan, dom 35-im menihom. Fasada in notranjost samostana sta prekrita s freskami iz različnih obdobij, od ustanovitve v 13. stoletju do njegovega zatona v 19. stoletju. Za kratek čas smo si ogledali cerkev, potem pa smo se po stopnicah povzpeli nazaj na vrh pečine do parkirišča. Hiter pogled na avto nam je povedal, da se bo potrebno čimprej ustaviti na črpalki in napolniti pnevmatiko. K sreči poškodba ni bila tako huda in smo z nekaj vnovičnimi polnjenji lahko pripeljali do doma. Hvala voznikoma za varno vožnjo, ker zagotovo ni bilo lahko voziti domov po celodnevnem potepanju po Borromejskih otokih.

Deset prijateljev – tako različnih, smo delili lepote severne Italije in prišli do enakega zaključka – bilo je lepo. Na zabavi ob ogledu slik s potovanja pa določimo naš naslednji cilj.

Značke: Bellagio, Isola Bella, Isola Madre, Isola Pescatori, Isola San Giulio, Lake Orta, Orta San Giulio, Rocca di Angera, Sacro Monte di Orta, Santa Caterina del Sasso