Letošnje poletne počitnice sva združila dva najina priljubljena hobija – tango in potovanja. Pestremu tango vikendu v Meggenhoffnu na severozahodu Avstrije je sledilo krožno potovanje skozi Nemčijo na najsevernejši del najine poti na obisk k hčerkini prijateljici v Lüdenscheid v pokrajini Märkischer Kreis, potem smo krenili na zahod v Luxemburg, Strassburg, po vinski poti Alzacije do Švice, skozi katero smo se preko Italije vrnili nazaj domov.
Potniki: tri četrtine družine
Čas: od 6 8. do 14. 8. 2017
Stroški in prenočišča (2+1): Apparthotel Alte Innbrücke, Hotel Kattenbuschm, Hotel Casa Verde, Best Western Hotel de France by Happyculture, Ibis budget Colmar Centre Ville, Gästehaus Moser, Ostello di Bergamo.
Posebej vredno ogleda: Bamberg, Fulda, Lennep, Freudenberg, Cochem, Metz, Strasbourg, Rosheim, Mont-Sainte-Odile, Mittelbergheim, Colmar, Riquewihr, Eguisheim, Luzern. Bergamo
1. dan: Celje – Hallstatt – Gmunden – Meggenhoffen
Najprej smo se ustavili v mestu Hallstatt, ki leži ob istoimenskem jezeru in je menda najlepše mesto ob jezeru v Evropi. No, glede tega, se ne morem ravno odločiti, če drži ali ne. Mogoče je bilo krivo vzdušje, gneča, dejstvo, da smo morali avto pustiti kar 20 minut peš iz vasi, ker ni bilo prostora, da bi parkirali bližje, neprijaznost gostilničarjev, ki nas niso pustili sedeti ob mizi le s pijačo… Verjetno bi ob bolj mirnem dnevu name naredilo boljši vtis. Nenazadnje so si menda Kitajci doma naredili kopijo starodavne vasi rudnikov soli, a vseeno jih je bilo ‘v originalu’ ta dan ogromno… Mesto je ena najstarejših naselbin ob jezeru in spada pod UNESCO-vo svetovno dediščino. Majhni trgi, skrite uličice, pogled na jezero z gorami v ozadju, šumenje slapu, ki smo ga odkrili za starimi lesenimi alpskimi hišami iz 15. stoletja, … No, če zdaj pomislim nazaj, v bistvu je lepo mestece :). Po obvezni kavici smo se ‘sprehodili’ nazaj do avta in se odpreljali po dolini naprej do naslednjega jezera.
Gmunden, mesto s 500 letno tradicijo keramičarstva, se nahaja ob jezeru Traunse, obdan z gorami v neokrnjeni regiji Salzkammergut. Ob pohajanju po tem majhnem, a z zgodovino prežetem mestecu, se nekako nisem mogla znebiti občutka, kot da se sprehajam po kakem italijanskem mestecu ob jezeru. Čutila sem nek sredozemski pridih. Na pročelju čudovite mestne hiše, ki je bila nekoč center trgovanja s soljo, se nad arkadami in štukaturo iz leta 1756, bohoti mestni grb, ki prikazuje glavne značilnosti Gmundena – ribe, sol, gore in zeleno jezero. Od tu smo se ob obali jezera sprehodili do romantičnega “Jezerskega gradu”, Seeschloss, ki naj bi bil po legendi narejen na ostankih rimskega gradu in se prvič omenja v evidencah kot “Veste Ort” (mesto utrdbe) okoli leta 909. Krasen gradič na otočku s kopnim povezuje lesen most, vstopiš pa skozi ogromna vhodna vrata, ki jih je z vrsto okenskih in vratnih jambov, zgradil cesar Friedrich III Romantično do konca! Ni čudno, da je Seeschloss eno najpopularnejših poročnih mest v Avstriji. No, tudi ob našem obisku sta si dva mladoporočenca dahnila “da” na slikovitem trikotnem dvorišču z arkadami in poznogotskimi zunanjimi stopnicami (1550), ki so kot nalašč za poletna poročna slavja. Nam pa je bilo lepše na terasi grajske kavarne popiti aperol (a nisem rekla, da je vzdušje nekako italijansko? :)).
Od tu smo pohiteli do Meggenhoffna, majhne vasice nekaj deset kilometrov pred mejo z Nemčijo, kjer ni pravzaprav nič takega, kar bi bilo vredno ogleda. Razen….
2. dan: tango 🙂
3. dan: tango 🙂
Cel vikend milong 🙂 (op.p. milonga je plesni večer, namenjen izključno plesanju argentinskega tanga). Naslednja dva dni sva čez dan večinoma počivala nogice po preplesani noči. V nedeljo pa smo prespali v majhnem obmejnem mestu Neuhaus am Inn in že v ponedeljek zjutraj nadaljevali svojo evropsko odisejado.
4. dan: Neuhaus am Inn – Bamberg – Fulda – Lüdenscheid
Naš prvi postanek na poti po Nemčiji je bi Bamberg, čudovito srednjeveško mesto, ki je na seznamu UNESCOve svetovne dediščine. Zagotovo zaradi pristnega srednjeveškega videza. Bamberg ima največje in najbolje ohranjeno staro mestno jedro v Nemčiji z več kot 1000 arhitekturnimi spomeniki na površini 1,4 km². Nosi tudi vzdevek »Frankovski Rim«, zahvaljujoč dejstvu, da se razteza preko sedmih hribov kot Rim, da ga ni prizadela vojna in da se lahko pohvali z veliko arhitekturno raznolikostjo. Za ljubitelje piva je mogoče zanimivo tudi dejstvo, da je Bamberg dom kar devetih varilnic piva! Privoščite pa si ga lahko v tradicionalnih pivnicah. No, tudi mi smo se ustavili v samostanski pivovarni in spila sva vrč ‘kraft piva’. Več nisva upala, ker nas je čakala še dolga pot…. Od 10. stoletja dalje je to mesto postalo pomembna povezava s slovanskimi ljudstvi, zlasti s Poljsko in Pomeranijo. V obdobju največje blaginje, od 12. stoletja naprej, je arhitektura Bamberga močno vpli
vala na severno Nemčijo in Madžarsko. Stavbe, podobne tem v Bambergu, smo srečevali tudi vse naslednje dni, ko smo pohajali po regiji Severno Porenje-Vestfalija. Najbolj impozantna je mestna hiša, ki dobesedno stoji na rokavu reke Regnitz in nekdanja ribiška utrdba, znana pod imenom “majhne Benetke”. T.i. ‘otoško območje’ je vedno polno življenja. Je dom ne samo večine fakultet temveč tudi dom mnogih domačinov. Tako da je staro mestno jedro v resnici še vedno živo in ni namenjeno le turistom.
Omeniti velja tudi katedralo Sv. Petra in Sv. Jurija, dokončano leta 1012, eno od zapuščin cesarja Heinricha II, ki je žal pogorela. Tudi v drugo zgrajena katedrala je končala v zubljih ognja, a so na njenih ostankih zgradili novo, ki vsebuje stilske elemente poznega romanskega in zgodnjega gotskega obdobja in je preživela do danes. Skriva pa številne znamenitosti. Naj omenim samo grobnico svetega imperialnega para Kunigunde in Heinricha II., oltar Veit Stoß in grob papeža Clemensa II.
Na najvišjem od sedmih hribov, preko katerih se razprostira Bamberg, se bohoti grad Altenburg, prvič omenjen leta 1109. V 14. in 15. stoletju je služil kot bogato opremljeno bivališče za bamberške škofe. Grad je lepo obnovljen, originalno srednjeveške gradnje je še 33 metrov visok stolp iz 13. stoletja in deli okoliške stene.
Pot smo nadaljevali proti mestu Fulda s povsem drugačno arhitekturo kot smo jo videli v Bambergu. Paleta različnih stilov arhitekture v mestu je osupljiva, še posebej je impresivna katedrala sv. Salvatorja in baročni mestni grad s čudovitim grajskim parkom. No, mene so skoraj pustili na križišču Kanalstrasse, nedaleč od katedrale… v štirinajstometrskem stolpu, imenovanem Hexenturm (čarovnični stolp :)), ki je nekoč bil del srednjeveškega obzidja. Čeprav je Fulda mirno in lepo mesto z veliko napol lesenih stavb, kljub temu, da leži ob reki (Fulda) in je obkroženo z gorovji (Rhön in Vogelsberg), name vseeno ni naredil takega vtisa kot Bamberg. Zato se mi ni bilo težko odpeljati dalje do našega cilja za naslednja dva dni – Lüdenscheida.
5. dan: Lüdenscheid – Altena – Burg Altena – Schloss Burg – Schloss Gimborn – Lüdenscheid
Hčerko sva že zjutraj odložila v mestu pri prijateljici in šla sama raziskovati znamenitosti v okolici. Najprej sva se zapeljala v nekaj kilometrov oddaljen kraj Altena. Mesto ni nič posebnega, pravzaprav me je cela dolina spominjala na grapo pri našem Zidanem Mostu. Še zapuščene tovarne so dajale vtis, kot da sem nekje blizu Trbovelj… a vrh hriba Klusenberg se nad reko se bohoti krasen grad Burg Altena. Postavili so ga zgodnji grofje Berg v začetku 12. stoletja, ki so se kmalu preselili v Hamm, grad pa so prevzeli grofje Markov. Od leta 1392 pa so grad uporabljali za sedež okrožnega sodnega izvršitelja (Amtmann). Leta 1912 je v gradu Richard Schirrmann ustanovil prvi mladinski hostel, ki se še danes uporablja (Jugendherberge Burg Altena).
Po ogledu gradu sva se zapeljala v Hagen. Grozno industrijsko mesto. Bila sva prej zunaj kot not… Od tu sva šla do Wuppertala. Največja znamenitost mesta je Wuppertaler Schwebebahn “spuščena železnica”. Vlakec je obešen na tire 8m nad ulicami in je videti kot iz nekega znanstveno fantastičnega filma. Kako je bilo to videti šele davnega leta 1901, ko je bila zgrajena!? Znamenitost mesta je hiša Friedricha Engelsa s stalno razstavo posvečeno soustanovitelju sodobnega komunizma. Arhitekturno zanimiva pa je koncertna hiša Stadthalle. Sicer pa je mesto precej veliko in mi ni bilo najbolj všeč.
A naslednja vasica je presegla vsa najina pričakovanja – Lennep! V starem mestnem jedru so vse hiše bodisi lesene z vidnimi nosilnimi tramovi, bodisi obložene s črnim kamnom (nekaj takega kot lapor). Izgubljala sva se po simpatičnih in čisto na robu starega jedra naletela na muzej, rojstno hišo nemškega fizika, izumitelja rentgena – Wilhelma Conrada Röntgena. Ker simpatičnosti ni in ni bilo konec, sva morala še na obvezno kavico, potem pa nazaj v Lüdenscheid.
Tudi Lüdenscheid ima svoj grad – palačo Neuenhof. Vodni grad se nahaja na jugu mesta v Elspetalu. Krasno posestvo, a notranjost palače lahko obiščete le nekajkrat letno, saj je kompleks v privatnih rokah. Lastnik gradu je Alhard Graf se je vanj stalno naselil leta šele 1974, pred tem so med II. svet. vojno tu prebivali vojaki, po vojni ga je zaseglo belgijsko vojaško poveljstvo.
Potem smo šli še malo naokoli po starem mestnem jedru (po videzu me je spominjalo na center Celja), potem pa na pizzo v bivši bazen, kjer je danes pivovarna s pivnico :).
6. dan: Lüdenscheid – Freudenberg – Cochem– Trier
Z ogledom vasice Freudenberg se je dan začel zelo obetavno. Stari center vasi (Alter Flecken) daje vtis majhnega mesteca iz 17. stoletja in je videti, kot bi jo nekdo narisal. Vse hiše so bele z navzven vidno leseno konstrukcijo in temno sivimi strehami. Med njimi so tudi zelo stare stavbe – mestna 
hiša je bila zgrajena leta 1605. Čarobno! Prav vesela sem, da je vasica nedotaknjena preživela rušenja 2. svetovne vojne. Tako je Alte Flecken Freudenberg eden redkih primerov načrtovane gradnje 17. stoletja, ki se je ohranil vse do danes. Sprehajali smo se po tlakovanih uličicah in občudovali lepo obnovljene stavbe. Najbolj me vedno privlačijo tiste, ki imajo dvorišče okrašeno s cvetjem. Pa čeprav postavijo le nekaj lončnic, se mi zdi, da s tem še bolj poudarijo lepoto stavbe. Povzpeli smo se na hrib nasproti vasi, od koder je bil prav pravljični razgled. Sedeli smo na klopci in se opazovali mirno, čudovito vasico.
Pot smo nadaljevali mimo Koblenza. Čeprav je menda kar lepo mesto, smo se odločili, da ga tokrat izpustimo, saj nam ni bilo do ogleda velikega mesta. Ustavili smo se v nekaj deset kilometrov oddaljenem mestu Cochem. Že pogled z mostu čez plovno reko Mosel na cochemski grad vrh, z vinsko trto poraslega griča, nam je dal videti, da se nismo zmotili. Precej turistično mesto je zelo slikovito s svojimi na pol lesenimi stavbami in tlakovanimi ulicami. Sprehodili smo se skozi mesto do mestnih vrat iz leta 1332, mimo lepe baročne mestne hiše, zgrajene leta 1739 in se povzpeli po strmi poti skozi vinograde do romantičnega gradu Reichsburg, od koder je bil še lepši pogled na mesto in reko Mosel. Grad je bil zgrajen okoli leta 1000, uničen leta 1689 in obnovljen med letoma 1874 in 1877.
Ob reki Mosel je še ena mestna znamenitost, ki smo si jo ogledali – starinski gorčični mlin Senfmühle. Zgrajen okoli leta 1810, je eden najstarejših gorčičnih mlinov v Evropi in zadnji še delujoč na celini. Gorčični mlinar Wolfgang Steffens izdela iz gorčičnih semen najrazličnejše vrste gurmanskih gorčic, od tiste, narejene še po originalni recepturi iz leta 1810, do božične gorčice s cimetom. Čeprav nisem ljubitelj gorčice, sem z žličko poskusila vse. Kdo bi si mislil :).
Dan smo zaključili v Trieru, rojstnem mestu Karla Marxa. Na bregovih reke Mosel in v neposredni bližini luksemburške meje je to čudovito mesto najstarejše mesto v Nemčiji, katerega začetki segajo v prvo stoletje pred našim štetjem. Zaradi nenavadne mešanice rimske zgodovine in nemške urejenosti je Trier nujno obiskati. Mesto je bilo nekoč severna prestolnica rimskega cesarstva. O starodavnem rimskem razkošju še dandanes 
pričajo znamenita Porta Nigra, bazilika Constantine in ruševine rimskih term. Tudi zgradbe, nastale kasneje, so občudovanja vredne. Na primer nenavadna katedrala, ki je cele v objektiv niti nisva mogla zajeti. Lepa je tudi palača z 
draguljem vrtne arhitekture v središču mesta, Palastgarden. Očarljiv park, v katerem lahko doživimo preteklost v kamnu in sedanjost v cvetovih.
Prišel je čas za pozno kosilo. Kako mi je všeč Nemčija, ko lahko greš v restavracijo kadarkoli in naročiš hrano! V Italiji mi je vedno težko čakati, da je ura sedem, ko se ponovno odprejo restavracije. Radovednost nas je ustavila v ‘krompirjevi restavraciji’, Kartoffel restaurant Kiste. Krompir v vseh mogočih in nemogočih oblikah – v juhi, s smetano, pražen, iz pečice s skuto,… Kako dobro znajo prodati tako običajno jed, kot je krompir.
7. dan: Trier – Luxembourg – Metz – Saverne – Marmoutier – Marlenheim – Strasbourg
Po našem načrtu bi morali dan začeti v Franciji – v Metzu. A kako bi lahko naše malo popotovanje poimenovali Europa tour, če ne bi obiskali prestolnice Europske unije? Zato smo zavili v Luxembourg. Prestolnica s starim mestnim jedrom ima slikovito lego na skalni planoti nad globoko dolino rek Peitruss in Alzette. S starega obzidja, ki obdaja staro mestno jedro, je lep razgled nad Casemates du Bock in območje Gronn s samostanskim kompleksom Neumünster Abbey, kjer je sedaj kulturni center. Pohvali se lahko še s cerkvico St Jean du Grund in številnimi restavracijami ob reki. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru z mestno hišo in številnimi palačami. V sodoben del Luxemburga, ki je zaznamovan z avenijami in mogočnimi palačami, v katerih so sedeži Evropskega sodišča in mnogih drugih pomembnih evropskih organizacij, pa nismo šli. Smo se pa peljali mimo, če kaj šteje :).
Čez dobrih 20 kilometrov smo prečkali mejo s Francijo. Metz pa je še slabih petdeset kilometrov dalje. Metz ima številne zaklade: eno najvišjih gotskih katedral v Evropi, impresiven arheološki muzej, ultramoderen center umetnosti, pa tudi lepo staro mestno jedro in sprehajalne poti vzdolž Moselle, reke, ki se v Nemčiji imenuje Mosel. Metz ima bogato 3000-letno zgodovino. Tu so imeli svojo naselbino že Kelti, bil je pomembno galsko-rimsko mesto, rojstno mesto karolinške dinastije, zibelka gregorijanske cerkve in ena najstarejših republik v Evropi. Mesto je prepleteno z romansko kulturo, vendar je zaradi svoje lege in zgodovine nanj močno vplivala germanska kultura. Obdobje med letoma 1871 in 1918, v katerem je pokrajina Alzas-Lorena pripadala nemškemu cesarskemu ozemlju, je še vedno jasno vidno v javnih stavbah. Železniška postaja je npr. tipičen primer nemške arhitekture. Ostali biseri mesta pa so gotska katedrala Sv. Štefana s številnimi vitraži, najstarejša cerkev v Franciji – bazilika Saint-Pierre-aux-Nonnains, ima pa tudi prelepe javne parke, zaradi česar je bil Metz dobil vzdevek zeleno mesto (La Ville Verte). Sprehodili smo se do cerkve Temple Neuf, ki impresivno stoji na otočku sredi 
dveh rokavov Moselle. Z ene strani ga obkroža park, imenovan vrtovi ljubezni Jardin d’Amour, na drugi strani pa je prelep trg z znamenito operno hišo, eno najstarejših še delujočih oper v Franciji. Ob našem obisku je bil trg Place de la Comedie še posebej urejen. Na trgu so lokalni cveličarji uredili začasno zasaditev. Ni manjkal niti vodomet in ogromna kletka s ptiči. Res lepo.
Pot smo nameravali nadaljevati do mesta Nancy, kjer se nahaja palača Stanislas, ki jo je zgradil izgnan poljski vojvoda sredi 18. stoletja in je pod Unescovo zaščito. A dežne kapljice, ki so se pojavile, so našo pot preusmerile v manjše mestece Saverne. A dežju se tudi tu nismo izognili. Mesto Saverne, skozi katerega teče Canal de la Marne au Rhin in povezuje reki Ren in Marne, je v že od rimskih časov veljalo za pomembno mesto na trgovski poti, njegova pomembnost pa se je še okrepila, ko so tu ustanovili svoje domove škofje iz Strasbourga. Že ob prihodu v mesto nas je pozdravil mogočen Rohanski grad iz 18. stoletja, ki odraža zgodovinsko vlogo Saverne, sedeža škofije že več stoletij in spominja na slavo škofov. V stavbi je danes muzej, posvečen arheologiji, umetnosti in zgodovini. Le malo dalje od palače je glavna ulica Grand’Rue (visoka ulica), ob kateri so čudovite napol lesene stare hiše. Najlepša med njimi je hiša ‘mačka’, imenovana po lastniku Henriju Katze, glavnem pobiralcu davkov iz leta 1605, s številnimi rezbarijami ljudi in sadja na lesenih tramovih. Pogledali smo si še kip samoroga na istoimenskem trgu Place de la Licorne. Po legendoi naj bil samorog potopol svoj rog v tukajšnjo vodi in ji tako dal terapevtske moči.
Naša naslednja postaja pred Strassbourgom je bilo mesto Marmoutier. Mesto je najbolj znano in najbolj obiskano zaradi benediktinskega samostana Sv. Martina iz 10.-12. stoletja (L’Abbaye Saint-Étienne de Marmoutier), ki jo je dal zgraditi sv. Martin v času svoje škofovske službe v Toursu in je postala središče asketskega in kulturnega življenja zahodnega sveta. Ustavili smo se še v cerkvi sv. Blaise iz Sindelsberga, ki bila nekoč del samostana benediktinskih menihov, sicer pa mestece ni nič kaj posebnega. Raje smo jo mahnili dalje do Strasbourga.
Takoj za tem, ko smo se prijavili v hotel, smo šli na ogled starega mestnega jedra. Zgodovinsko središče Strasbourga je uvrščeno v svetovno dediščino Unesca in je bilo prvo mesto v Franciji, ki je bilo tako počaščeno. Najprej smo se povzpeli na most Barrage Vauban, 120 m obrambni most s 13 arkadami, zgrajen v 17. stoletju. Danes so v njem razstavljene skulpture, kar pa je najbolj fascinantno – s pohodne strehe nudi značilen pogled (in verjetno največkrat slikan prizor) na mostove Ponts Couverts in četrt Petite France, s hišami v renesančnem stilu. To območje so prvotno naselili ribiči, mlinarji in strojarji . Še danes lahko vidite, 
katere hiše so pripadale strojarjem kož, ker imajo na svojih strehah odprte galerije, kjer so običajno sušili kože. Ena izmed najbolj impresivnih hiš na območju “Male Francije”, čeprav so resnično vse lepe, je ravno hiša strojarja Maison des Tanneurs. V tem območju je tudi veliko restavracij, zato smo se odločili, da se po zaključku našega ogleda vrnemo v ta predel na večerjo. Sprehodili smo se malo naprej ob reki in prišli do pokritega mostu, imenovanega “Le Pont Couvert”, obogateno s stolpi. Ta most je bil zgrajen med leti 1200 
in 1250. Posebej vredna obiska je bila katedrala Notre-Dame. To je čudovita gotska stavba in takoj prepoznavna znamenitost, vidna od koderkoli v mestu zaradi svojega visokega stolpa, znotraj pa se ponaša z vrsto vitražnih oken, ki pokrivajo različne epohe od 12. do 14. stoletja. Ima tudi zelo bogato vklesana vhodna vrata in astronomsko uro. V neposredni bližini katedrale je čudovita srednjeveška hiša Maison Kammerzell iz 16. stoletja, ki je bila nekoč dom bogatega trgovca s siri. Sicer pa je lepo celo staro mestno jedro. Kar nisem se mogla nagledati starih hiš z vidnimi lesenimi tramovi, pogosto okrašenimi s cvetjem, ki v slapovih pada z oken in balkonov.
Večer smo zaključili v restavraciji Le Baeckeoffe s pečeno zelenjavo v smetanovi omaki iz pečice. Njam.
8. dan: Strasbourg- Jardin du chateau de Kolbsheim – Rosheim – Obernai- Ottrott- Le Mont Sainte-Odile – Mittelbergheim –Colmar
Naslednja dva dni smo potovali po vinski cesti Alzacije. No, prvotni plan je predvideval le eno nočitev, pa smo podaljšali še za eno. Preveč lepot za oči in za brbončice za samo en dan :). Razen na začetku… Zapeljali smo se do Jardin du chateau de Kolbsheim, okoli 20 minut iz Strasbourga. Po opisih in slikah, ki sem jih našla na spletu pred našim odhodom, sem pričakovala čudovite terasaste vrtove v francoskem in angleškem parku. Vendar niti niso bili tako zelo čudoviti…. Sicer je še videti nekdanje razkošje gradu, zgrajenega leta 1704 , a zob časa je tako gradič kot vrtove že precej načel. Očitno lastniki gradu (od leta 1874 pripada družini Grunelius) nimajo ne sredstev ne časa za njegovo urejanje.
Nas je pa prijetno presenetila vasica Rosheim na vinski cesti. Za impresivnimi srednjeveškimi mestnimi vrati nas je pričakal vaški sejem s stojnicami z lokalnimi izdelki, siri, mesninami, medom, žal niso manjkale niti stojnice z raznovrstno kramo in oblačili. Kot vedno – siri me me niso pustili ravnodušne. Po nakupu malice za ta dan, smo šli naprej po mestecu po ulici Rue du General du Gaulle. Stavba med številkama 21 in 23, ki je bila zgrajena leta 1152, je morda najstarejša stavba v Alzaciji. Tudi pekarna (na stavbi je značilni pekovski znak – presta) bi naj bila najstarejša pekarna v Alzaciji – stara 400 let – ni slabo! Med ulico Rue du General de Gaulle in Rue des Violettes smo videli še eno hišo iz 16. stoletja z izvirnimi rezbarijami v lesenih tramovih. Za hišo Maison Romane pa smo odkrili lep rožni vrt. Vrtnice so meni še posebej všeč. Najlepše je dišala vrtnica Rose Black Baccara. Ko bom imela svoj vrt, ga bo krasila.
Naslednja vasica na naši poti, ob vznožju gore St. Odile, je bil Obernai, menda druga najbolj pogosto obiskana vasica na vinski cesti Alzacije. Vredna ogleda je cerkvica Svetega Pierra in Paula z dvema zvonikoma. Sicer se pa na obe strani srednjeveških ulic starega mesta bohotijo ‘na pol lesene’ hiše. Ena je lepša od druge. In že sva skrenila z ulice v vežo hiše, kjer je bila degustacija lokalnih vin. Polsuhi sivi pino in polsladek traminec (gewurzt traminer)… Mmmm… Ampak sva se morala malo podpreti, da smo se 
lahko povzpeli na sveto goro Mont-Sainte-Odile. Na slikoviti lokaciji, na vrhu 760 m visokega hriba se nahaja samostan Mont-Sainte-Odile. Samostan je bil v uporabi od 11. stoletja in vse do revolucije leta 1789. Menihi so ga potem vnovič dobili v last leta 1853, danes pa je v njem hotel. Parkirali smo nekaj to metrov pod vrhom in se po delu poganske poti, ob katerem so prizori iz kristusovega Križ pota. Sicer je poganska pot dolga kar 11 kilometrov in sestavljena iz okoli 300.000 masivnih kamnitih blokov, velikih tudi do 3 metre. Šli smo do čudodelnega vodnjaka, a da bi celotno pot prehodili peš nismo imeli ne časa, ne volje. Ogledali smo si notranjost samostana in šli na drugo stran v samostanski park, od koder je čudovit razgled na ravnice Alzacije. Mojo pozornost je pritegnila posebna sončna ura. Sončna ura, ki ima kar 24 majhnih sončnih ur, vsaka od njih pa kaže čas na drugem delu sveta – Madridu, na Dunaju, v Mavretaniji, v Etiopiji, na Japonskem, v Indiji…. To sončno uro so v 18. stoletju oblikovali in zgradili cistercijanski menihi v samostanu Neuburg Abbey v Alszciji. Ko je bila Neubergova opatija zaprta, so sončno uro preselili na vrh Mont Saint-Odile.
Mittelbergheim, še ena menda najlepša vasica v Alzaciji. Prislonjena ob grič, obkroženim z vinogradi, je vinorodna vasica že vse od 17. stoletja. Njena posebnost pa je ta, da hiše niso prebeljene. Tako so naravne rjavkasto sive barve s temnimi lesenimi tramovi. Da bi se malo zamotila in ne bi spet takoj skrenila v vinsko klet, smo si pogledali dve zanimivi cerkvici – cerkev, zgrajena v rdečem peščenem kamnu, je katoliška cerkev iz konca 19. stoletja, medtem ko je bela cerkev protestantska in izvira iz 13. stoletja.
Podobe mestec vinske ceste se počasi zlivajo ena v drugo. Sploh ne vemo več, kje smo kaj videli. Vsaka naslednja vas je lepša od prejšnje, povsod stare hiše z vidnimi tramovi in belimi opleski. Vedno lepše, dan pa se je začel prevešati v večer. Kljub temu, da smo imeli v planu ogled še nekaterih vasic, smo se morali odpeljati do Colmara, kjer smo imeli ta večer rezervirano prenočišče. Pa saj nam Alzacija ne more kam uiti. Izpuščene vasice si bomo pač 
ogledali naslednji dan, večer pa smo preživeli v Colmarju. Najbolje, da ogled mesta pričnete v njegovem srednjeveškem centru. Zgodovinsko središče Colmarja je opredeljeno kot “zavarovano območje” že več kot 20 let. Tako so pri obnovi stavb še posebej previdni, kar se kaže v čudoviti homogeni arhitekturi starega mestnega jedra. Nujno si morate ogledati področje, ki ga zaradi kanala, ki se vije med hišami, imenujejo majhne Benetke (Petite Venise), ribiško okrožje (Quai de la Poissonnerie), znamenito hišo Maison de Têtes, hišo glav, ki je svoje ime dobila 
zaradi fasade, na kateri so stotine človeških in živalskih glav, Maison Pfister- hišo z vpadljivo renesančno fasado in balkonom iz leta 1535,… Ravno prav romantično mesto za zaključek dneva. Pa seveda tradicionalna tarte flambée s kozjim sirom, orehi, rukolo in medom. Mmmm… še danes mi tečejo sline…
9. dan: Colmar – Château du Haut Kœnigsbourg – Hunawihr – Riquewihr – Eguisheim – Rouffach – Weil am Rhein
Že tako natrpani načrtovani poti smo tako morali dodati še manjkajoče vasice prejšnjega dne. Zato je bilo treba zgodaj iz postelje in na lov za novimi dogodivščinami.
Prvi postanek je bil grad 
Château du Haut-Kœnigsbourg, ki smo ga že prejšnji dan opazili od daleč. Ob vstopu skozi glavna vrata se je začelo potovanje nazaj skozi čas v srednji vek. Grajsko dvorišče, kovačnica, mlin, spiralne stopnice, dvižni mostovi, orožarna, hrami in kanoni so stalni opomnik prvotnega namena te gorske trdnjave iz 12. stoletja. Mi smo si ogledali samo grad, a če imate čas – menda je zanimivo tudi na mestni gori, od koder bi naj bil lep razgled na grad Haut-Koenigsbourg in Montagne des Singes park, ki je menda dom več kot 200 opic rodu Barbary, ki živijo v popolni svobodi. Opice v Alzaciji! Pojdite pogledati in sporočite, če je res :).
Pot smo med vinogradi nadaljevali do nekaj kilometrov oddaljene vasice Hunawihr. Ulice so obkrožene z barvitimi pol-lesenimi hišami in veliko je vinskih kleti, ki ponujajo degustacije. Aja, saj res, saj smo še vedno na vinski cesti :). Tudi Riquewihr spada med vasice ob alzaški vinski cesti, uradno najlepša vas Francije, muzej na prostem, 
ki je videti, kot bi ostala ujeta v času 400 let nazaj. Riquewihr ima vse, kar pričakujete, da boste našli v tradicionalni alzaški vasi: obzidje okoli vasi, kamnit vhodni portal, tlakovane ulice, stare pol-lesene hiše pastelnih barv z izrezljanimi leseni tramovi in kamnitimi vrati, veliko cvetja…
Na seznamu najlepših vasi Francije je od leta 2003 tudi Eguisheim, zibelka alzaškega vinogradništva. V vasi ni težko opaziti, da že nekaj let zapored pobirajo nagrade za najlepše urejeno mesto. Rože so na vsakem koraku. Resnično zelo lepo in urejeno mesto, ki se v koncentričnih krogih zavija okoli mestnega gradu. Pravzaprav so v neposredni bližini mesta, na hribu, primernem za pohodništvo, še trije gradovi – v središču je najstarejši grad Wahlenbourg, na severu grad Dagsburg, na jugu pa Weckmund. Težko verjeti, a mi smo pešačenje v hrib tokrat izpustili in se mimo vasi Pfaffenheim (ne, nismo se smejali, ko smo videli ime vasi) peljali v Rouffach. Večina zgodovinsko zanimivih stavb se nahaja ob trgu Place de la Republique: stolp čarovnic iz 13. stoletja, bivša mestna hiša iz 15. stoletja in prezbiterij iz 17. stoletja. Pri pohajanju po vasici smo opazili veliko 
privlačnih razkošnih hiš s kamnitimi balkoni ali arkadami. Najboljši primerki so na ulicah Rue de la Potern, Rue Poincaré, Rue du Rettig in Rue du Maréchal-Lefebvre. Posebnost Rouffacha pa je glavna cerkev z nedokončanim stolpom.In spet nas je ujel večer – čas za večerjo in nabiranje moči za predzadnji dan poti.
10. dan: Weil am Rhein – Luzern v Zug – Bergamo
Ta dan smo preživeli večinoma v avtu. Peljali smo se iz Francije skozi celo Švico v Italijo. Čeprav smo si najprej mislili ogledati še Airolo in Bellinzono, smo se zaradi dolžine poti ustavili le v dveh krajih Luzernu in “cripto zibelki” Zugu. No pa smo si zanju zato vzeli toliko več časa. V Luzernu smo se sprehodili čez legendarni most Kapellbrücke. To bi naj bil najstarejši lesen most v Evropi, narejen v 14. stoletju. A žal je danes to le ‘ponaredek’ mostu, saj je originalni most 18. avgusta leta 1993 žal pogorel. Originalen je le še stolp. Z mostu je lep razgled na mesto, hoja po njem pa je še popestrena z več kot 100 slikami, ki prikazujejo švicarsko zgodovino in mestno življenje v 12. stoletju. Šli smo do starega jedra, se povzpeli na grajski hrib, hodili ob obzidju in se izgubljali v ulicah mesta.
Zug, nekoč zaspano švicarsko mesto ob jezeru Zugersee, je nedavno postalo svetovno gospodarsko središče. Število podjetij, registriranih v Zugu je skoraj tolikšno, kot je število prebivalcev v kantonu. Med njimi so tudi tako velika podjetja, kot so Siemens, Roche in Novartis. V zadnjem času pa Zugu pravijo tudi ‘kripto dolina’, saj ima tu sedež veliko število podjetij, ki se ukvarjajo z blockchain tehnologijami in kripto valutami.
Od tu smo pot nadaljevali po čudoviti dolini, kjer nas niti dež ni motil, na prelaz Gotthard in se spustili po serpentinah v Airolo in na italjansko stran do mesteca Como. Kot ob našem prejšnjem obisku je bilo mesto tudi tokrat nabito polno turistov. Tu najti parkirišče se mi zdi, da je prava umetnost. Malo smo se sprehodili, le toliko, da smo pretegnili noge po dolgi vožnji. Do noči smo namreč morali priti do Bergama za našo zadnjo nočitev na tokratni evropski odisejadi.
11. dan: Bergamo – Padova – Celje
Jutro smo začeli z obiskom Bergama. Tolikokrat smo se že peljali mimo, a ustavili se nikoli nismo. Mestu, katerega začetki segajo v leto 49 pnš, smo delali krivico. Prijetno nas je presenetilo. Bergamo je razdeljen na dva dela – na stari, gornji del – Alto – in spodnji, novejši del – Bassa, ki sta povezana z vzpenjačo in sprehajalnimi potmi. Parkirali smo pod gričem starega mestnega jedra. Ogledali smo si vse večje znamenitosti: znamenito katedralo, trdnjavo, Torre di Gombito, pa vse do srca starega mestnega jedra Piazze Vecchia, ki se ponaša s srednjeveško in renesančno arhitekturo s palačama Palazzo della Ragione in Palazzo Nuovo, mestnimi vrati Torre del Comune in fontano Contarini.
Ker smo bili zelo prijetno presenečeni v Bergamu, smo se odločili, da se vsaj za kosilo ustavimo še v Padovi, saj tudi mimo Padove velikokrat potujemo in se nikoli ne ustavimo. Parkirali smo čisto blizu ogromnega trga Piazza dei Frutti, se sprehodili po tržnici na trgu Piazza dei Signoti, se malo izgubljali po ulicah in končali v Osteria dei Fabri. Pa dober tek pred vrnitvijo domov :).
Značke: Avstrija, Bamberg, Bergamo, Burg Altena, Château du Haut-Kœnigsbourg, Cochem, Colmar, družinsko potovanje, Eguisheim, Francija, Freudenberg, Fulda, Gmunden, Hallstatt, Hunawihr, Italija, Jardin du chateau de Kolbsheim, Lennep, Luxembourg, Luxxemburg, Luzern, Marmoutier, Metz, Mittelbergheim, Mont-Sainte-Odile, Nancy, Nemčija, Neuenhof, Obernai, Padova, Riquewihr, Rosheim, Rouffach, Saverne, Strasbourg, Švica, Trier, Wuppertal, Zug