Že tretje leto zapored sva našo zimo ‘presekala’ z večno pomladjo na Tenerifu. Pravzaprav je bilo letos celo topleje, kot pri nas pomladi. Prijetnih 23-27 stopinj je bilo na soncu na trenutke že zelo toplo, sploh pri vzponih. Tokrat sva namreč veliko hodila in plesala seveda. Preživela sva devet dni na severu in tri dni na jugu otoka, saj nama je še vedno sever otoka bolj všeč. Kljub temu, da so temperature malo nižje kot na jugu. Je pa zato precej bolj zelen, gore pa divje, ostre, čudovite…
Potniki: par (pohodnika in plesalca argentinskega tanga, na nekaj izletih s prijatelji)
Čas: od 19. 1. 2024 do 31. 1. 2024
Stroški in prenočišče: ker je Tenerife precej majhen in obvladljiv, sva se preselila samo enkrat – 9 dni sva bila v apartmaju s prijatelji v Poerto de la Cruise, za zadnje 3 dni pa sva se preselila še na jug v apartma v mestecu Candelaria.
Najem avtomobila za 13 dni je znašal 310€ s polnim kaskom preko Cicar (ugodno s polnim zavarovanjem – ko vrneš avto, nihče nič ne vpraša…).
Hrana je še vedno odlična, le malo dražja kot ob najinem prvem obisku. Večerja za par je bila povprečno med 30 in 50€ s pijačo vred, porcije pa večinoma preobilne.
Posebej vredno ogleda: Tokrat sva večinoma hodila po naravi, manj po mestih. Najlepši trekingi, ki jih priporočam so: od Punta del Hidalgo do Chinamada, od Taganane do Playa de Tamadite in pohod okoli vulkana Chinyero.
1. dan: Garachico, vzpon nad mesto do San Juan del Reparo in Charco Los Chochos
Pozdravil nas je sončen dan. Odpravili smo se v Garachico na kavico in prvi pohod.
Garachico je slikovito mesto, ki je po mnenju mnogih, tudi mene, eno najlepših na otoku. Ne boste verjeli, da je mesto ustanovil kar trgovec! In sicer genovski trgovec Cristóbal de Ponte leta 1496. Od takrat so bile postopoma zgrajene številne cerkve in palače, ki še danes ohranjajo svoj tradicionalni videz in so večinoma lepo obnovljene. Ogledati si velja grad-trdnjavo San Miguel na zahodni in kapelo San Roque na vzhodnem delu mesta ob obali, nekdanji samostan Santo Domingo de Guzmán, stari samostan San Francisco, Parroquia de Santa Ana, ter hiše mogočnežev Quinta Roja, Casa de Piedra, Condes de la Gomera. Še poseben šarm pa dajo mestu njegovi trgi, kot so Plaza de la Libertad, Plaza de Abajo in Plaza de las Lonjas, kjer lahko spijete kavico in poklepetate s prijatelji.
Mi smo še preden smo pričeli z ogledom mesta, morali preveriti, če je morje dovolj toplo za kopanje – v mestnem naravnem bazenčku Piscinas Naturales El Caletón. Po kavici in churrosih v slaščičarni Cafetería Restaurante La Odisea pri cerkvi smo se preoblekli in krenili v hrib nad mesto do vasice San Juan del Reparo.
Pot je bila krožna, dolga okoli 8,5 km (Wikiloc), hodili pa smo dobri dve uri. Cilj je bil na 515 mnv in ker kreneš od morja, to pomeni tudi toliko višinskih metrov vzpona. Z vrha je čudovit razgled, čakala pa nas je še ena nagrada – pivo za dober evro v vaški gostilni.
Po vrniti smo se okrepčali v eni od številnih gostiln, dan pa smo zaključili s kopanjem v še enem naravnem bazenčku Charco Los Chochos.
2. dan: Buenavista del Norte in Punta de Teno
Za ta dan je bilo napovedano malo slabše vreme in dež na severnem delu otoka, zato sva preverila, kje bo najlepše vreme. Najboljše je kazalo, da bo na skrajnem zahodu. Prilika za obisk Punta de Teno, svetilnika na skrajnem zahodu otoka, ki ga v preteklih dveh potepanjih po otoku še nisva uspela obiskati. Do svetilnika lahko prideš z avtom, vendar samo do devetih zjutraj in po sedmi uri zvečer, peš ali z avtobusom iz Buenavista del Norte (malo več o tem, kako priti do svetilnika najdete tu). Izbrala sva avtobus in nisva se odločila narobe.
A najprej pa jutranja (ali bolje rečeno dopoldanska) kava v Buenavista del Norte. Parkirala sva pri cerkvi, se malo razgledala, spila kavo, potem pa preverila, kako je z avtobusom. Kar malo hitro je bilo treba stopiti, saj je imel avtobus odhod čez pet minut! Avtobus točen kot ura, cena pa dober evro na osebo. Po ozki, zaviti cesti, na kateri si res ne bi želela srečati drugega avtomobila, je avtobus švigal brez zadržkov.
Svetilnik Punta de Teno je takšen kot iz nekega romantičnega filma… Na pečini, s treh strani obkrožen s temno modrim morjem in obsijan s soncem. Edina škoda je, da je prepovedan dostop čisto do njega. Mi je pa bilo žal, da nisem prej vedela, da je pri svetilniku krasna plažica s črnim vulkanskim peskom. Komur pa to ni všeč in če niso preveliki valovi, pa se lahko poda v morje tudi s pomola. Obe ‘kopališči’ sta zaščiteni pred vetrom s severa, zato se najbrž večinoma da kopati.
Po prihodu nazaj v Buenavisto sva spila težko pričakovano ‘caño’ (op.p. malo točeno pivo), nato pa na sprehod ob obali in na večerjo v Restaurante El Burgado. Šla sva od Playa de las Arenas proti zahodu po lepi potki do Playa Punta del Fraile mimo dveh naravnih bazenčkov Charco Las Mujeres in Charco Victoria in potem nazaj po isti poti do R.estaurante El Burgado (Wikiloc). Okoli 3 km v obe smeri, uro in pol sprehoda, ampak je bilo ravno prav za ta dan, saj naju je zvečer čakalo še 5h plesa…
3. dan: Puerto de la Cruz
Utrujena po plesu in ker smo imeli ta dan ples že ob dveh popoldne, sva se odločila, da se ta dan sprehodiva po Puerto de la Cruz. Najprej na churrose in čokolado, potem pa na sprehod po mestu. Turistično mesto, z lepo mestno plažo, mestno hišo in živahnimi ulicami polnih trgovinic in restavracij. Tudi kak ulični glasbenik se najde. Sicer pa kot mesto Puerto de la Cruz ni nič kaj posebnega. Ob prejšnjem obisku sva si ogledala botanični vrt (je zelo lep), če imate otroke, pa le pojdite v živalski vrt Loro park. Menda je zelo lep, a midva sva ga preskočila. Mogoče ga čez nekaj let obiščeva z vnuki :).
4. dan: pohod od Punta del Hidalgo do Chinamada z dodatkom do Cruz del Carmen
Končno sva se dobro naspala in odpočila, zato sva se odločila za zahtevnejši pohod. T.i. Chinamada trail od Punta del Hidalgo do Chinamada skupaj s prijatelji. Hodili smo okoli 3 h, prehodili slabih 6 km in premagali 700 m višinske razlike. Pot je bila zelo pestra. Sprva se je strmo vzpela. Trud je nagrajen z neverjetnimi razgledi nad razgibano obalo in nazobčane gorske grebene.
Bolj ko se vzpnete nad Barranco del Río, lepše je.
Pot se ovija okoli sten pečine do majhne vasice Chinamada. Zanimivost v tej vasici so hiške, vkopane v skalo. 600 m po ravnem iz vasice prideš do razgledišča, kjer smo uživali v skoraj najboljših razgledih na Barranco del Río in gorovje Anaga. Tako lepi razgledi, da je čas za piknik. A glej ga zlomka… ne jaz in ne mož nisva dala sendvičev v nahrbtnik… sendviči so ostali v avtu, midva pa sva ostala le z eno čokolado in banano… Še dobro, da imam kar nekaj zaloge za hude čase…
Zdaj bi morali pa nazaj, a po isti poti. Ker je bila pot navzgor kar strma in gruščasta in bi bilo iti nazaj kar nerodno, smo iskali možnosti, da gremo še kam naprej. Našli smo varianto, da gremo naprej do vasice Cruz del Carmen in od tam z avtobusom nazaj do avta, ki smo ga pustili v Punta del Hidalgo. Dodatni 2 uri hoje bomo pa že zmogli, a ne? 🙂 No, začelo se je ‘odlično’… Nekaj deset metrov iz vasi, je bil smerokaz, da moramo iti desno. Pa smo šli preveč desno, po strmi poti navzdol v dolino. Še en gospod nam je pomignil, da naj kar gremo. Vsaj tako se nam je zdelo. Šele po kakih 500 metrih smo ugotovili, da že nekam dolgo nismo videli označb, zato smo se vrnili. Strmo v breg seveda… No in potem po drugi poti, ki je bila malo naprej. Ta pot je bila povsem drugačna kot prej do Chinamade. Bolj položna, skozi čarobni gozd. Na trenutke si imel občutek, da si v Avatarju.
Ko smo prispeli do Cruz del Carmen, pravzaprav do Restaurante Cruz del Carmen, smo ugotovili, da imamo še ravno dovolj časa za kosilo, preden pride avtobus. Jedli smo tako dobro in tako poceni! Meni je bil 13€ – zelenjavna juha, zajec, kanarski krompir in sladica. Vse zelo zelo okusno!
Potem pa na avtobus. Ko je bila ura točno za odhod avtobusa, se je peljal avtobus v drugo smer. Ali čakamo prav ali smo avtobus zamudili? Pihalo je in na mrazu ni bilo prijetno čakati… Brrr. Nadmorska višina je krepko kazala zobe…. Mislim, da smo čakali bus več kot pol ure. Spet smo se peljali za slaba 2 € na osebo do Las Canteras, kjer smo morali počakati na drug avtobus. Peljal bi naj čez 3 minute. In res, pripelje nek bus čez 3 minute, ampak na drugi strani ceste, kot smo mi stali. In se odpelje…. Stali smo na napačni strani ceste :(. Naslednji bus čez pol ure. Zunaj hladno, nobene gostilne v bližini, le lekarna. In sva punci čakali v lekarni :). Potem pa na bus in do avta v Punta del Hidalgo.
Moram reči, da kljub temu, da smo ta dan prehodili več kot 11 km in premagali 1400m višinske razlike, ni bilo tako hudo, da ne bi mogla zvečer še plesati :). Ja, saj vem… tango norca…
5. dan: pohod od Sendero de las Aguas do San Juan de la Rambla in Charco De La Laja
No, danes pa spet malo bolj ‘na lahko’, obalni trail od Sendero de las Aguas do San Juan de la Rambla (Wikiloc). 4 km, le dobrih 100 m višinske razlike (ni omembe vredno) in manj kot dve uri hoje. Ampak lepo!!!
Vseskozi hodiš ob obali, skozi čudovite vasice, mimo nasadov banan (eno zeleno sem ‘privatizirala’, jo prinesla v Slovenijo in mi je po okoli 10 dneh dozorela – njam) in kaktusov. Pot ima le dve slabi lastnosti – nazaj moraš po isti poti in nikjer po poti ni gostilne…
Gostilno sva našla šele v San Juan de la Rambla s pivom za 1 €. Eno pred kopanjem v Charco De La Laja in drugo po kopanju :). Charco De La Laja je meni najlepši naravni bazen na Tenerifu. Čeprav je precej oblegan.
6. dan: počitek in kopanje v Puerto de la Cruz
Včerajšnji ples se je skupaj z ‘after partyjem’ zavlekel pozno v noč (ali v zgodnje jutro, kakor se vzame). Ponočevanje je zahtevalo svoj davek. Ker sva dlje spala in sva morala ta dan spet na ples že popoldne, sem šla sama samo na plažo, se naužit vitamina D in malo zaplavat. To je bilo vse. Ležerno in povsem brezskrbno. Kdaj pa kdaj paše tudi to…
7. dan: pohod od Taganane do Playa de Tamadite in obvezna hobotnica v Restaurante Playa Casa Africa
Spočita in polna nove energije sva se odločila, da povabiva prijatelje, da gremo še na en skupni pohod. Tokrat ob obalo v Anagi z obveznim zaključkom na kosilu v Restaurante Playa Casa Africa – na božanski hobotnici, ki je ne smeš izpustiti (doslej sva jo jedla ob vsakem obisku in je nespremenjeno božanska!).
Pot, dolgo dobrih 10 kilometrov, spet s skoraj 700m višinske razlike (Wikiloc), spremljajo čarobni razgledi na divjo obalo na eni strani in gore na drugi strani. Na začetku hodiš skozi vas, potem pa postane pot vedno bolj divja, narava pa vedno lepša. Po slabih treh urah prideš do plaže Playa de Tamadite. Zaradi divjih valov se nismo kopali, le posedeli smo na plaži in opazovali divjanje morja. Čarobno. Midva sva se odločila, da se vrneva po isti poti nazaj. Želela sva priti do najine težko pričakovane hobotnice. Prijatelji pa so se odločili nadaljevati pot do vasi Afur (nadaljnje 4 ure hoje v hrib, potem pa z avtobusom nazaj v Taganano) in so seveda hobotnico zamudili.
Restavracija leži ob lepi črni plaži, a se nama ni dalo v vodo. Malo preveč je pihalo. Kar je pa seveda zadovoljilo številne jezdece na valovih, ki so na svojih surfih lovili najprimernejši val. Prav prijetno je bilo opazovati fante in dekleta, kako se borijo z valovi. O najini pečeni hobotnici na krožniku pa ostajam brez besed. Neopisljivo dobra…
8. dan: la Laguna in kopanje na Playa de Las Teresitas
Včerajšnjih 25.000 korakov (brez vštetega plesa) je kar klicalo po malo bolj ležernem dnevu. Zato smo se odločili, da gremo v La Laguno, uradno San Cristóbal de La Laguna, ki si je ob prejšnjih obiskih še nisva uspela ogledati ob dnevni svetlobi. Največji podvig v La Laguni je najti parkirišče. Še največ sreče lahko imaš v garažnih hišah, kjer so pa cene dokaj zasoljene. Vendar je mesto vredno ogleda.
San Cristobal de La Laguna, ki leži na severu otoka Tenerife, je bilo prvo mesto na Kanarskih otokih in je do danes edino mesto, ki je bilo razglašeno za Unescov seznam svetovne dediščine. Ima značilno kolonialno arhitekturo in linearno razporeditev ulic, ustvarjenih v 15. stoletju. In precej nenavadno – nima zaščitnih zunanjih zidov.
Danes je stari center mesta namenjen pešcem s kavarnami, restavracijami in trgovinicami. Starinski videz lepo obnovljenih stavb daje mestu poseben čar. Posebej vredna ogleda je neoklasicistična katedrala, La Iglesia del Cristo, palači Nava in Salazar ter samostana Santa Catalina in Santa Clara. Šli smo še do mestne tržnice, kjer smo kupili značilne začimbe (mojo) in seveda spili kavico ter pojedli porcijo churrosov v churreriji ob tržnici :).
Sledilo je kopanje in uživanje na peščeni plaži Playa de Las Teresitas. To je plaža, ki so jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja umetno spremenili iz plaže iz črnega vulkanskega peska (imenovala se je Tras la Arena in Las Teresas) v t.i. zlato plažo. Naredili so jo s peskom, pripeljanim iz Sahare, jo razširili in zgradili valobran, da valovanje ni odnašalo na novo pripeljanega peska. Ko vidite to obalo, si ne morete predstavljati, koliko peska so morali pripeljati iz Sahare… Kakorkoli – morje je bilo lepo mirno, plaža pa natrpana s turisti, ki smo uživali na soncu.
9. dan: pohod okoli vulkana Chinyero in tradicionalni piščanec
Ta dan smo se po zajtrku podali v vulkansko pogorje. Nameravali smo okoli najmlajšiega vulkana na Tenerifih, vulkana Chinyero (orig. Volcan Chinyero). Vulkan se nahaja tik pred narodnim parkom El Teide v posebnem naravnem rezervatu Chinyero (Reserva Natural Especial del Chinyero).
Pot se začne na pri Mirador de los Poleos in se vije skozi polja lave, ki so nastala šele pred kratkim, v izbruhu leta 1909 ter skozi borov gozd. Enostavna, krožna pot, dolga 6,4 km, je vredna truda. V dobrih 2 urah in pol se naužiješ nenavadnih prizorov polj lave in trdoživih borov, ki so na črnem ozadju lave videti še bolj živo zeleni. So pa ti borovci res trdoživi. Videli smo cela področja, kjer so imeli borovci povsem zažgano lubje, a so pognale nove veje in mogočni borovci rastejo naprej.
Po pohodu smo se spustili do vasi Adeje in šli tam na tradicionalnega pečenega pikantnega piščanca v Restaurante Oasis. Ogromna porcija odličnega piščanca za 5 € vas ne more pustiti ravnodušnega. Ne smete izpustiti….
10. dan: pohod naravnem rezervatu Malpaís de Güimar
Najin dopust se bliža koncu. Smrk, smrk… Ta dan se presliva na jug, greva še na en daljši pohod, jutri pa počivava pred odhodom nazaj domov. Vsaj tak je bil plan.
Slabih 9 km dolga krožna pot (Wikiloc) po pokrajini Güímar se začne na plaži Playa de la Viuda v kraju El Socorro in teče vzdolž celotne obale po naravnem rezervatu Malpaís de Güimar do naslednje vasi Puertito de Güímar. vračaš pa se višje, po pobočju ognjenika, od koder so čudoviti razgledi.
Tu se neskončnim poljem lave z le redkim rastlinjem, ki kljubuje težkim pogojem te sušnate pokrajine (menda v tem delu najmanjkrat dežuje), pridružijo še ogromni kaktusi.
Pokrajina je videti kot z drugega sveta. Na eni strani jo obdaja modro morje, na drugi pa vulkan.
Hodiš po poti med ostrimi skalami, mimo starodavnih solin in ribiških hiš, vklesanih v skale, v katerih očitno še danes prebivajo. Nenavadno in dih jemajoče.
Po pohodu je bilo neskončno osvežujoče kopanje v morju na plaži de la Viuda s črnim vulkanskim peskom in zaščiteno pred valovi.
Zatem sva se odpeljala v Candelario v najin naslednji apartma. Skozi okno apartmaja sva imela razgled na mesto, ki je v večernih lučkah kar vabil na sprehod. Potreben je bil še nočni ogled Candelarije, pomembnega romarskega središča. Podala sva se na kar dolg sprehod do trga ob baziliki, svetišču Črne Madone, Nuestra Senora de la Candelaria, zavetnice Kanarskih otokov. Trg obdaja 9 kipov Mencejev (Estatuas De Los Menceyes), ki so vladali Tenerifu v času osvojitve leta 1496. Res lepo mesto. Vredno ogleda.
11.dan: pohod od Igueste de San Andres do Semáforo de Igueste de san Andres
Pa le ni šlo kar tako enostavno… je bilo vseeno potrebno še na en pohod. Kratek, a strm. Na samo slabih 5 km poti premagaš 400 višinskih metrov in se povzpneš in spustiš do Semáforo de Igueste de san Andres, zapuščene signalne postaje iz leta 1893. Pa po isti poti nazaj v vas (Wikiloc). Čeprav je bila vas precej velika, nismo našli odprte gostilne. Zato smo se odločili, da zaključimo s pivom in zadnjim sončenjem in kopanjem na poletnem Tenerifu pred odhodom nazaj v slovensko zimo spet na Playa de Las Teresitas.
Ob misli na vrnitev v realnost me tolaži to, da so vsaj najnižje zimske temperature menda minile (ta čas, ko smo bili mi na 23+stopinjah, je bilo v Celju tudi -17 stopinj!). Zagotovo še kako zimo prevedriva tu. Če ne na Tenerifu, pa na kakem drugem od okoliških otokov.