Italije se pa res ne naveličam. Krompirjeve počitnice sva z možem preživela v Umbriji, tokratne zimske počitnice pa v topli Apuliji. Navdušila me je pokrajina in majhne vasice ter mesteca, prav nič pa se ne bi poznalo, če bi spustila Bari in Taranto. Sploh slednji je… uf, brez besed… v slabem pomenu (možu pa je bil ravno zato zanimiv). Nasprotno pa sem se prijetno počutila v Locorotondu in Materi (sicer v sosednji deželi Basilicata). Krasna mesteca, vsak po svoje…
Potniki: 2 odrasla
Čas: od 24. 2. do 28. 2. 2016
Stroški in prenočišča: (za 2) nočitve z zajtrkom: Cassa di Giomi, Allberobello (120 € za 3 nočitve, zelo lepo, prijazna oskrbnica, žal ne zna angleško, zajtrki pa bolj tako-tako), Villa del Mar, Bari (55 €, receptorka zelo prijazna in ustrežljiva), parkirnina na letališču (Trst): 38 €, najem avtomobila (54 € + 70 € zavarovanje), bencin 1,3 €/liter, cestnin skoraj ni, ceste urejene.
Parkirišča v večjih mestih: Bari: Corso Vittorio Veneto, 5 ali Corso Antonio de Tullio (marina); Taranto: pri restavraciji Al Gambero (Vico Del Ponte, 4) ali v bližini Castello Aragonese (Piazza Castello); Matera: Altereno Cafe (Via Madonna delle Virtù, 6); Lecce: Via G. Oberdan, 43.
Posebej vredno ogleda: Locorotondo, Matera, Alberobello, Martina Franca, Ostuni, Lecce, Castel del Monte, Polignano A Mare.
Iz dneva v dan:
1. dan: Celje – Bari – Alberobello
Vožnja do letališča v Trstu je hitro minila. Če samo pomislim, kako dolgo sva se lani vozila do Milana (trikrat)… Brez težav sva opravila letališke obveznosti, polet do Barija pa je bil prav tako prijeten in brez zapletov. Ob pol dveh sva že sedela v najeti Opel Corsi in se peljala v stari del Barija, ki ga domačini imenujejo Bari Vecchia. Parkirala sva skoraj ob Castello Svevo (“švabski” grad), impozantni srednjeveški utrdbi . Od tod sva se po ozkih uličicah, kjer je ponekod dišalo po hrani , drugje pa po sveže opranem perilu, ki je bilo obešeno skoraj z vsakega okna, prebila do bazilike Sv. Miklavža (Basilica di San Nicola). Zgrajena je bila med leti 1087 in 1197, v času Italo-Normanske prevlade v Apuliji, posebej za to, da bi v njej shranili posmrtne ostanke Sv. Miklavža. Svetnikovi posmrtni ostanki v kripti pod baziliko so menda nekaj posebnega – njegove kosti izločajo sveto olje, ki ga enkrat na leto poberejo in nato verjetno razredčenega prodajajo v cerkveni prodajalni. Bazilika ima čudovit zlat strop in eno najpomembnejših romanskih kiparskih del južne Italije – kamnit škofijski prestol, ki so ga v poznem enajstem stoletju izdelali za škofa Eliasa. V kripti in prezbiteriju so dragoceni mozaiki, zanimiv je tudi kip Sv. Miklavža, ki je precej temnejše polti, kot smo navajeni :).
Nedaleč od bazilike je obzidje, s katerega se lepo vidi v novejši del mesta. Pogled ni prav nič romantičen in naju ni prav nič mikalo, da bi šla še tja. Raje sva se odpravila do še dveh elegantnih trgov, polnih restavracij in kavarn – Piazza del Ferrarese in Piazza Mercantile ter poiskala najboljši sladoled v mestu :). Potem pa sva se podala nazaj proti avtu. A to ni bilo tako enostavno! Ulice v starem delu mesta so tako prepleteno zavite, da bi stavila, da sva hodila naravnost proti avtu, a kar naenkrat sva se znašla pred isto cerkvijo, kjer sva začela. Presenetljiv občutek – naredila sva cel krog, pa ne bi nikoli rekla, da hodiva v krogu! Rešil naju je vedno priročen Google :).
Najina naslednja postaja – Alberobello. Edinstveno mesto pod Unescovo zaščito je videti kot mesto palčkov. Majhne, večinoma enonadstropne bele kamnite hišice, s stožčastimi kamnitimi strehami delujejo kot pravljična kulisa. V tem mestu so uspeli ohraniti kar 1.070 hišic, imenovanih trulli, v vsej pokrajini pa jih je menda kar 15.000. Najstarejši trulli, ki se je ohranil v Alberobellu je iz 14. stoletja! Večinoma so enonadstropni, znamenit Trullo Sovrano pa ima dve nadstropji (v njem je muzej).
Zanimiva pa je zgodba, ki jo skrivajo trulliji… Njihova konstrukcija je ‘suhi zid’, kar pomeni, da med kamni ni malte ali drugega vezivnega materiala. Narejeni so tako, da če odstraniš nekaj kamnov na pravem mestu, se cel trulli zruši. V času, ko je tu vladala Kraljevina Neapelj, so bili namreč precej visoki davki na hiše in uporni domačini so se želeli izogniti plačevanju. Ko je oblast prišla po davek, so si porušili hišo in se tako izognili plačilu.
Danes so trulliji v Alberobellu seveda večinoma prenovljeni, ometani, tudi malto vidiš med kamni. Večina jih je še vedno naseljenih, v nekaterih so trgovinice, nekatere oddajajo turistom. Uspela sva pokukati v enega od njih – v notranjosti je majhna dnevna soba in z zaveso ločen spalni prostor. Kuhinja je že v drugem trulliju. Lepo obnovljena je tudi cerkev, zgrajena v podobnem trulli stilu – Sant’Antonio.
Kmalu se je dan prevesil v večer in postala sva lačna. Odločila sva se, da se zapeljeva do apartmaja in poprosiva lastnico, da nama priporoči ‘osterio’ z dobro lokalno hrano in ugodnimi cenami. Rečeno – storjeno. Oskrbnica apartmaja je bila celo tako prijazna, da se je z nama zapeljala do dveh restavracij, a glej ga zlomka – vse so zaprte do osmih, ker pa sva bila tam izven sezone, še celo čez teden. In seveda nikjer ne piše, katere dneve so zaprte. Ostala sva sama pred zaprtimi vrati restavracij in kar potegnilo naju je v vinoteko Paco Wines :). Prijazen lastnik nama je z veseljem natočil nekaj degustacijskih kozarčkov (seveda sva potem kupila buteljko aromatičnega rdečega lokalnega vina) in nama priporočil dve bližnji restavraciji. Prva je bila zaprta in kar s strahom sva stopila do naslednje. No, pa sva imela srečo – v Casa Nova sva jedla odlične testenine orecchiette (ušesca) z inčuni, brokolijem in špinačo. Njami!
2. dan: Alberobello – Locorotondo – Martina Franca – Taranto – Materna – Alberobello
Prebudila sva se v lepo sončno jutro. Prvi postanek s kavico na sončku sva imela v zelo lepi, urejeni, fotogenični beli vasici Locorotondo, kjer na vsakem vogalu balkone in stopnišča krasi cvetje. Locorotondo se nahaja v dolini Valle d’Itria, zeleni pokrajini z vinogradi, nasadi oljk in trulli hiškami. Pravzaprav Locorotondo nima neke posebne turistične atrakcije. Posebna je le romanska cerkev Chiesa della Madonna della Greca iz 12. stoletja z lepo rozeto, sicer pa je osrednja atrakcija samo mestece. Prijetno se je bilo izgubljati v starem mestnem jedru z ozkimi uličicami in belimi hišami – nekatere so skromne in rahlo obledele, druge imajo mogočne baročne portale in okraske. To mestece je poznano po drugem tipu hiš – če so v Alberobellu stožčasti trulliji, pa v Locorotondu prevladujejo bele hiše s koničastimi strehami, imenovane cummerse. Na vrhu hriba je Piazza Vittorio Emanuele s prijetno kavarnico in turističnim uradom. Nasproti tega trga je park, s katerega je lep razgled na zeleno okolico.
Od tu sva se podala v mestece Martina Franca, ki je še eno mesto, zgrajeno na hribu v zeleni dolini Valle d’Itria, z belimi hišami, a malo bolj bogatimi, kot so v Locorotondu. Pravzaprav Martina Franca niti ni tako majhno mesto – ima skoraj 50.000 prebivalcev, ki večinoma živijo v ne tako lepem modernem delu mesta, kot običajno pa je dragulj staro mestno jedro, imenovano Lama. Tudi Martina Franca je izredno fotogenično mesto. Potepanje po mestu sva začela nasproti glavnega vhoda v staro mestno jedro, na Via Vincenzo Bellini. Sprehodila sva se po ulicah mimo številnih palač iz 18. stoletja, nekatere so lepo obnovljene, druge je že malo načel zob časa. Vse pa so stisnjene na tem majhnem območju za mestnim obzidjem. Nadaljevala sva mimo Basilice di San Martino. Sveti Martin je zaščitnik mesta. Običajno so ga upodabljali na konju, kako deli svoj plašč z beračem. Med potepanjem po mestu sem “mimogrede” zašla v prodajalno sirov! Če ste že brali kakšen moj prispevek, veste, da so siri moja šibka točka… tudi tokrat sem odšla s polnim nahrbtnikom sirov in z mozzarello v obliki mačke (drugi so sicer obliko prepoznali bolj kot dinozavra :)).
Na koncu sva prišla do glavnega vhoda v staro mestno jedro – do starih mestnih vrat Porto Santo Stefano (imenujejo jih tudi Arco di Sant’ Anton
io). Pred vrati je trg Piazza XX Settembre s parkom, kjer se zbirajo domačini, za vrati pa simpatičen trg Piazza Roma z veličastno Palazzo Ducale. No, tu pa sva naletela na prijaznega domačina, ki je malo govoril angleško. Vprašal naju je, če sva že bila v palači – da je vstop zastonj. Sprva v palačo nisva nameravala, a njegovo navdušenje in vztrajnost sta obrodila sadove. Pospremil naju je v doževo palačo, palačo družine Caracciolo, zgrajeno davnega leta 1668. V palači naj bi bilo kar 300 soban, ki so bile namenjene gostom doža, kraljevo bivališče in galerija. Sobane, ki smo si jih ogledali, imajo izredno lepe freske. Res vredno ogleda. Kar žal nama je bilo, da sva morala zapustiti ‘novega prijatelja’ in lepo mesto ter pohiteti do avtomobila, ker nama je čas za parkiranje potekel. Še 
bolj žal pa nama je bilo, ko sva prišla do naslednjega mesta, ki sva ga želela pogledati… Taranto, t.i. mesto dveh morij. Popolnoma brez slabe vesti bi ga lahko izpustila! Razen mogočnega Aragonskega gradu, ki ga je zgradil kralj Ferdinand Aragonski v 15. stoletju, dveh dorskih stebrov – ostankov grškega templja in zanimive pozicije mesta (stoji na koščku zemlje, ki deli odprto morje Mar Grande in notranje morje Mar Piccolo), se mesto ne more pohvaliti z ničemer. Šla sva čez dvižni most, ki deli mesto na stari in novi del, se sprehodila po promenadi, da sva imela lep pogled na Aragonski grad, nato pa zašla v ulice starega mesta. Po Locorot
ondu in Martini Franco je bil to kulturni šok. V kakšni revščini živijo ljudje tu! Star del mesta je zanemarjen, ogromno stavb je zapuščenih, vse je razbito… Že podnevi sem se počutila neprijetno, kako bi bilo šele ob mraku ali v nočnih urah? Edina svetla točka je bila gostilnica, ki sva jo izbrala za kosilo. Zaradi odličnih gratiniranih školjk in testenin s školjkami, sem malo pozabila na izgubo časa z ogledom Taranta. Ampak nenazadnje – tudi to je Italija…
Čakala naju je malo daljša vožnja do starodavnega mesta Matera, ki je od leta 1993 pod Unescovo zaščito. 9000 let staro mesto je zgrajeno v in na skalah. Nekatere ‘hiše’ imajo le pročelje, dejansko pa so bivališča v jamah, naravnih ali izdolbenih. Območje, kjer so živeli najrevnejši prebivalci v skromnih jamskih bivališčih, se razteza po pobočju hriba ob soteski Torrente Gravina. Prvo od jamskih okrožij se imenuje Sasso Barisano, drugo pa Sasso Caveoso.
Ljudje so v teh jamskih hišah živeli še nedavnega leta 1956 in to skupaj s kokošmi in os
li! Zaradi bolezni, ki so se med prebivalci širile ravno zaradi pomanjkanja higiene v skupnih bivališčih z živalmi, je oblast leta 1956 prebivalce prisilno izselila in jih naselila v hiše, zgrajene v bližini. Danes je precej teh jamskih bivališč zapuščenih, nekaj so jih prenovili in so v njih muzeji (Casa Grotta di Vico Solitario, Casa Grotta del Barisano) ali pa jih oddajajo turistom. Eno od muzejskih jamskih hiš sva obiskala tudi midva. V prostoru je bila za vogalom mini kuhinja, v osrednjem prostoru zakonska postelja, mizica z dvema stoloma, komoda, ki je ponoči postala postelja za otroke, nasproti postelje pa nič kaj ločeno prostor za osla in kokoši. V muzejskem bivališču je vse urejeno in prav nič grozljivo, a če k temu dodaš samo kanček domišljije in si predstavljaš umazanijo in smrad, ki ju povzročajo živali v istem prostoru, je nepredstavljivo, da so ljudje še leta 1956 lahko tako živeli.
Tudi sakralne objekte so izdolbli v skale. Skalne cerkve, ki jih imenujejo chiese rupestri, so večinoma gradili brazilski menihi, ki so bežali pred preganjanjem Bizantinskega cesarstva v času osmega in devetega stoletja. Žal si notranjosti nisva mogla ogledati, saj so bile vse cerkve v času najinega obiska zaprte. Pa tudi sicer jih večinoma lahko odprejo le lokalni vodiči. Ena lepših cerkva Matere pa ni skalna cerkev – San Pietro Caveoso je namreč zgrajena na slikoviti panoramski točki na skali nad sotesko.
Po Materi sva se sprehajala tako dolgo, da je padel mrak. Prižgali so ulične svetilke in Matera je zažarela v vsej svoji nenavadni lepoti. Brez besed in polna vtisov sva zapustila to nenavadno mesto in se opravila naravnost nazaj domov. Za nameravan ogled mesteca Gioia del Colle nisva imela več prave volje niti časa.
3. dan: polotok Salento (peta škornja): Alberobello – Ostuni – Lecce – Otranto – Cava di Bauxite – Alberobello
Dan sva vnovič začela z belim mestecem. Ostuni se v več nivojih razteza po pobočju hriba. Ozke uličice s srednjeveškim pridihom na vsakem koraku, podhodi in zelo strma stopnišča zaznamujejo to malo mestece. Ne vem, ali je bil razlog zgodnja ura, neturistična sezona ali malo hladen dan, toda med sprehodom po mestu in pitjem kavice na trgu sem imela občutek, da je mesto zapuščeno, da spi in čaka, da ga prebudijo. 
Veliko bolj živahno pa je bilo v večjem kraju Lecce, ki ga imenujejo tudi južne Firence. No, po mojem mnenju je ta primerjava rahlo pretirana. Res lahko občuduješ baročno arhitekturo iz 17. stoletja, vendar je v Firencah takšnih mogočnih stavb neprimerno več in veliko lepše so obnovljene. Vsekakor pa se v kraju splača ustaviti, raziskovati slikovite uličice in bogato okrašene baročne cerkve. Najlepša je Basilica di Santa Croce, okrašena z čudnimi živalmi in alegorijami. Srce mesta sta dva trga – Piazza Sant’Oronzo, velik trg s precej čudno atmosfero, kjer se na ne povsem posrečen način srečata staro in moderno, celo izkopan rimski amfiteater, ter prav tako neobičajen trg Piazza del Duomo pred mestno katedralo. Ker je bil dan zelo lep in se nama ni dalo v muzej, sva izpustila mestni arheološki muzej – Museo Provinciale, kjer je menda razstavljenih precej zanimivih predmetov pestre apulijske zgodovine, vključno z grško in predgrško keramiko.
Raje sva se zapeljala dalje proti Otrantu, da bi se malo približala naravi. Poiskala sva majhno jezerce Lago Bauxite, ki ga zaznamuje kontrastna modrina vode in rdečih kamnin. Področje je privlačno za pohodništvo in kolesarjenje. Midva sva si vzela čas in uživala v lepi naravi peš. Nato pa sva se zapeljala do nekaj sto metrov oddaljenega svetilnika Palascia, ki zaznamuje Otrantska vrata, najožji del oz. vstop v Jadransko morje.
Za tem sva šla v Otranto. Želela sva videti znamenit mozaik drevesa življenja, ki se nahaja v romanski katedrali. Mozaik je res fascinanten. 
Z njim je ustvarjalec, menih Pantaleone, prekril celotna tla v katedrali. Zanimivo pa je, da ne prikazuje le likov iz krščanstva, temveč tudi like grške mitologije, celo znane osebnosti tistega časa, vključno z Aleksandrom Velikim in kraljem Arthurjem. Pod cerkvijo je kripta v bizantinsko romanskem stilu, ki me je malo spominjala na mošejo-katedralo v španski Cordobi.
Ogledala sva si še Castello Aragonese, utrdbo iz 15. stoletja, sicer pa sva se izgubljala v starem mestnem jedru in se sprehajala po promenadi ob morju. Pripravljenega programa je bilo s tem konec, a sonce je bilo še precej visoko na nebu. Zato je bilo treba najti še nekaj… No, pa naj bo to menhir, ki si ga Tomaž tako želi videti. Vozila sva se iz Otranta po okoliških bolj kot ne malo zanemarjenih vaseh. Doslej so bili vsi menhirji, ki sva jih videla, nekje v naravi, do koder je bila cesta vse prej kot lepa, tu pa… bolj kot sva se bližala cilju, bolj v centru vasi sva bila. In res – sicer menda najvišji menhir v tem delu Evrope je stal kar na pločniku ob lokalni cesti. 🙂 Da si malo “opomoreva” od presenečenja, sva se odločila, da greva ponovno v Locorotondo in najdeva dobro restavracijo. Imela sva imela srečno roko z izbiro pizzerije (druga najboljša pizza doslej, prvo mesto še vedno zaseda neapeljska napolitana), s prižganimi lučkami pa je bil tudi kasnejši nočni sprehod po mestecu nadvse romantičen.
4. dan: Alberobello – Conversano – Castel del Monte – Barletta – Trani – Bari
Zadnji dan sva morala izkoristiti še za jutranji obisk Alberobella. Mestece se je kopalo v jutranjem soncu. Vse kar sva videla že na dan
najinega prihoda, je zasijalo v povsem novi luči. Še lepše, še bolj čarobno kot prvi dan. Po vnovičnem sprehodu skozi četrt trulijev, sva nakupila še nekaj darilc in se odpeljala proti Conversanu. Mesto, nekoč imenovano Norba, so Normani preimenovali v Cupersani. Najbolj ga zaznamuje grad iz 6. stoletja, ki je bil prenovljen v 11. stoletju in je tudi danes izredno lepo ohranjen. Popolnoma prenovljena je tudi katedrala le malo stran od gradu. A najbolj všeč mi je bilo sedeti na klopci ob kamniti steni v kavarnici na ulici Pelasgi s pogledom na park. Sonce se je tako močno uprlo v steno, da mi je bilo vroče v kratkih rokavih. Od tu me je bilo precej težko spraviti. Šele obljubljen 
nenačrtovan postanek v obmorskem Polignano A Mare me je pripravil do premika :). Začetki tega očarljivega mesta segajo v 4. stoletje pred našim štetjem. Mestece ob morju, polno restavracij, barov, lepo ohranjenim starim delom z ozkimi uličicami, večinoma živi od turizma. Nič čudnega – dih jemajoče mesto lahko verjetno vidite na vsaki razglednici iz Apulije, saj s svojo impozantno lego na 20 m visoki skalni polici s strmini pečinami resnično izstopa. Eden najbolj znanih ‘izvoznih artiklov’ Polignano A Mare pa je Domenico Modugno, avtor številnih italijanskih hitov, med drugim znamenitega napeva Volare. Prebivalci so ponosni na svojega someščana in še danes lahko na vsakem vogalu od pouličnih pevcev slišiš to pesem. No, eden je “omrežil” tudi naju. Tako nerodno mi že dolgo ni bilo, ko sem morala sedeti ob starem, malo razglašenem, hipiju s kitaro in poslušati njegovo pesnitev, katere manjši del je bil tudi Volare. Tip je bil menda svoje čase prvak v rallyju. Kar se mene tiče, bi moral ostati zvest motorju in pustiti kitaro drugim… 🙂
Naslednja postaja – Castel del Monte. Nenavaden, ezoterični grad Friderika II . iz 13. stoletja s skrivnostnim, izredno natančnim osmero-kotnim tlorisom in osmimi osem-kotnimi stolpiči si resnično zasluži ime ‘krona Apulije’. Znanstveniki domnevajo, da je Friderik, sicer ljubiteljski matematik in astronom, navdih za obliko gradu našel pri Dome of the Rock v Jeruzalemu, ki jo je videl med šesto križarsko vojno, ali pri kapeli Palace katedrale Aachen. Grad leži na vrhu hribčka, s katerega se ponuja razgled vse od Andrije ob morju do gričev na drugi strani. Čisto na samem, sredi narave. No, skoraj. Malo pred gradom je neka zanemarjena stavba, skladišče gradbenega materiala. 🙁
Še zadnja postaja tokratnega obiska Apulije – Trani, čudovito ribiško mesto med Barijem in Barletto. Spektakularno mesto ob morju zavzema katedrala iz 12. stoletja San Nicola Pellegrino. Zunanjost je romanska, z visokimi ovalnimi okni, rozeto in, česar še nikjer nisem videla, podhodom pod zvonikom. V neposredni bližini katedrale sta Museo Diocesano in obrambna utrdba Castello Svevo, še eden Friderikovih gradov v tem delu Italije. Tik ob 
pristanišču je Chiesa di Ognissanti, cerkev, ki so jo zgradili templjarji, a je bila žal zaradi obnavljanja zaprta in si je nisva mogla ogledati. Šla sva po promenadi ob pristanišču na drugo stran, na Piazza Quercia, kjer sva spet uživala na sončku ob kavici.
Za konec pa sva morala opraviti še eno nadležno stvar – nakupe darilc. Muka nakupovalnega središča BariBlu se je zaključila z odlično večerjo v bližnji restavraciji Gamberosso. Tagliatelli s škampi v moji kuhinji še dolgo ne bodo dišali, ker tistim tam ne bi segli niti do gležnjev… 🙂
Tako se je najino tokratno potepanje po južni Italiji žel končalo. Kratko, a sladko :). Zjutraj sva bila že na letalu in na poti domov. Polna vtisov in odločena, da se tudi sem (ali vsaj v bližino) še kdaj vrneva.
Značke: Alberobello, Apulija, Bari, Castel del Monte, Lecce, Locorotondo, Martina Franca, Matera, Ostuni, Polignano A Mare, Puglia